Letos ni nič drugače. V središču pozornosti je Sirija, prek nje pa vprašanje, zakaj je svetovna organizacija nesposobna ukrepati za zaščito civilnega prebivalstva. Prežvečen argument je že, da je ustroj skoraj sedemdeset let stare OZN odsev nekega drugega časa, naravnan na preprečevanje meddržavnih konfliktov, medtem ko smo zdaj največjim krizam priča v državljanskih vojnah, torej spopadih znotraj suverenih članic svetovne organizacije. Toda to ni popoln odgovor. V preteklosti je varnostni svet s stopnjevanjem pritiska in tudi z odobritvijo ukrepov posegel v vojne v BiH, Somaliji, na Haitiju ali v Libiji, torej znotraj samih držav, nanašali pa so se predvsem na zaščito civilnega prebivalstva. Tu jim je uspelo najti skupni imenovalec, razlogi, da so ga, pa so različni, od krvavih dogodkov, ki so razorožili nasprotnike posredovanja ali prepričali skeptike, do interesov posameznih držav. Te so na koncu vedno tiste, ki morajo poskrbeti za izvedbo resolucije, kar običajno pomeni vojaški poseg (denimo izvajanje prepovedi letenja v zračnem prostoru, kar so v praksi zračni napadi na letalsko infrastrukturo in še kaj). To daje moč državam in organizacijam, ki možnosti za izvajanje resolucij imajo.
Tu velja na varnostni svet pogledati z drugega zornega kota. Res je pogosto tako, da zaradi pravice veta petih stalnih članic varnostnega sveta ni mogoče najti soglasja o ukrepih. Po drugi strani pa je ta nuja soglasja petih velikih tudi omejevalni dejavnik, da države ali organizacije, ki sposobnost posredovanja imajo, niso pogosteje posredovale enostransko. V tem smislu je ideja varnostnega sveta zagotavljala mir in varnost na način, da je takšne posege najmočnejših zavirala (ne vedno, primerov je dovolj z Irakom na čelu, a ZDA politično ceno za to plačujejo še danes), četudi so imele države za to močne lastne interese. Mogoče je reči, da bi jih bilo brez takšnega ustroja varnostnega sveta v zadnjih desetletjih še mnogo več, vendar se zato srečujemo tudi z nasprotnim produktom te enačbe, da je do posegov mnogo težje najti pot tudi takrat, ko se večini zdijo upravičeni.
Je takšen recept še pravi? Verjetno je najmanj slab od doslej iznajdenih. Išče se drugačne, a pot je trnova. O reformi varnostnega sveta se govori že desetletja. Edina prava sega v leto 1965, pa še ta se ni dotaknila pravice veta. In četudi bi reformo sprejeli v kakršni koli obliki že (razširitev stalnega in nestalnega članstva, več članic s pravico veta in tako naprej), soglasja držav s pravico veta v primerih, kot je sirski, verjetno vseeno ne bi našli. Kar je ob 100.000 mrtvih tragedija, ki pušča slab okus. Da bo Al Asad zapakiral kemično orožje in ga poslal v tujino, je dobra novica. Slaba je ta, da se bo streljanje nadaljevalo, OZN pa bo izgubila še nekaj ugleda, čeprav je to na koncu organizacija, ki je – kot pove vsak njen generalni sekretar – družina držav, ki je močna toliko, kolikor se za to odločijo njeni člani.
