Resnica namreč je, da je Goran Klemenčič včeraj zamudil zgodovinsko priložnost. Z vrha komisije odhaja, ko je ta na vrhuncu moči. Od januarske objave poročila o premoženjskem stanju prvakov strank, ki je z enim udarcem sesulo vlado Janeza Janše in politično omrtvilo Zorana Jankovića, je KPK edina nedotakljiva institucija v državi. Z javnomnenjsko burjo v hrbet se je spremenila v zadnji branik pravičnega. V državi, kjer so »vsi isti«, je bil nezmotljiv le Klemenčič. Bil je heroj vstajnikov, pred katerim ni bil varen nihče. Že pred tem je imela KPK pooblastila, ki so jo iz službe za dajanje načelnih mnenj v zadnjih letih spremenila v napol represivni organ, katerega uslužbenci so v preiskavah sedeli za isto mizo s kriminalisti in davčnimi inšpektorji. Danes v državi skorajda ni podatka, ki ji lahko ostane skrit. Klemenčič je imel pristojnosti in moralni kapital. Le kaj si borec proti lobijem sploh lahko še želi?
Tudi zato se mu je marsikaj oproščalo ali spregledalo. Po januarskem »udaru« so padli v pozabo vsi postopki, ki so pred tem obtičali v »fazah« ali v predalih. Ravno na področjih, ki jih je Klemenčič navedel med razlogi za odstop, bi lahko komisija storila veliko več. Projekta TEŠ 6 kljub tonam (javno dostopnih) podatkov nikoli ni sprocesirala do konca. Bančno luknjo je v poročilu »pokrila« zgolj z načelnimi ugotovitvami in ne s konkretnimi imeni odgovornih. Pri korupciji v zdravstvu je ob vseh preplačanih dobaviteljih v zadnjem času najbolj odmevala zgodba o najemu izraelskega otroškega kirurga v kliničnem centru. Drži, prijav na KPK je nešteto, samo lani je prejela skoraj dva tisoč novih. Toda zakaj recimo analiza Virantovih letalskih vozovnic traja že pol leta?
V imenu obračunavanja z nedotakljivimi s(m)o vsi gledali stran, celo ko je šlo za posle Klemenčičeve soproge z državnimi podjetji. Medtem ko nam je Goran Klemenčič razlagal, da so odvetniške pisarne ugrabile državo, kadrovanje v državnih podjetjih pa je postalo divji zahod, je Nina Zidar Klemenčič kot v posmeh izstavljala račune tem istim državnim podjetjem, pomagala kadrirati njihove uprave, na sodišču zagovarjala predsednika vlade in že pred tem z lobisti (na primer Božom Dimnikom), ki naj bi jih preganjal njen soprog, ustanavljala podjetja. Če je šlo nekoč v navezi Kresal-Senica za navzkrižje interesov, je bilo »dvojno življenje« zakoncev Klemenčič več kot sporna praksa. Prvi borec za higieno v državi si je nikakor ne bi smel dopustiti, še manj gledati stran.
Še enkrat: res je, da je Slovenija v vseh družbenih (pod)sistemih prestreljena s korupcijo. Ta razžira zaupanje v pravno državo in povzroča milijonske stroške, zato se je proti njej treba boriti. A predvsem tako, da jo razkrijemo s konkretnimi imeni in posli, ne le z načelnim ugotavljanjem, da obstaja. Lobiji niso abstraktni pojavi, ampak združbe ljudi z interesi, ki so za dosego ciljev pripravljeni storiti marsikaj in kupiti marsikoga. V luči boja proti njim sta zato oba odstopa v zadnjih dneh (Klemenčič in Tomaž Gantar) le strela v prazno. Še eno od »zadnjih opozoril« je v resnici le novica za en dan. Učinek odstopa vodilnih na KPK bo v državi, utrujeni od šokov vseh vrst, v resnici ravno nasproten. Zgolj okrepil bo namreč že tako razširjeni občutek, da »se ne da nič narediti«. Prav to je največja voda na mlin aktualnih političnih in gospodarskih elit, kruhoborcev iz klientelnih močvirij in trgovcev z javnim denarjem. Vseh, ki bi jim moral Klemenčič ravno zdaj najbolj gledati pod prste.