Ko so velenjski rudarji opozorilno stavkali že marca letos, je prvi sindikalist energetike v državi Branko Sevčnikar povedal, da nimajo pravice komentirati stavkovnih zahtev delavcev Premogovnika Velenje, ker niso člani iste sindikalne centrale. A na sredini izredni seji parlamentarnega odbora, sklicani zaradi stavke v Velenju, je dobil Sevčnikar, ki je vsa leta koketiral s krivci za polom v Šaleški dolini, naključno ali ne, besedo pred vsemi predstavniki velenjskih rudarjev. V njihove težave se ni poglabljal, ciljal je višje. »Riba smrdi pri glavi,« je pomenljivo povedal. Ciljal je na generalnega direktorja HSE Blaža Košoroka, katerega odgovornost je (povsem slučajno?) zahteval tudi podpisani pod zahtevo za sklic seje, Velenjčan Srečko Meh.
Malo verjetno je tudi, da je krovni energetski sindikat zahtevo vladi za Košorokovo razrešitev, ki edina lahko prepreči splošno stavko v energetiki, poslal povsem po naključju prav sredi stavke velenjskih rudarjev. Je že tako, da rudarji vedno požanjejo simpatije, ki pa so jih sindikalne centrale že zdavnaj izgubile. Prav zaradi sprememb v ozračju pa si je sindikat z zahtevo po razrešitvi direktorja HSE verjetno naredil medvedjo uslugo. Košorok je namreč zaradi počasnega ukrepanja, omahovanja pred sprejemanjem odločitev, tudi glede prodaje Termoelektrarne Trbovlje, pri lastnikih že dlje časa na tankem ledu. Zahteva sindikatov mu je ledeno ploskev zdaj dejansko odebelila, saj bodo upravljalci državnega premoženja težko pristali na to, da razreševanje direktorjev največjih sistemov v državi diktirajo sindikalne centrale.
Te so bile v zadnjih letih bolj kot delavcem blizu dolgoletnim direktorjem, bolj kot razmere globoko v rudniških rovih ali visoko na električnih transformatorjih so jih skrbeli stolčki v nadzornih svetih, več pozornosti so namenjali upravljanju podjetij kot delavskim pravicam. S kratkoročnimi interesi pred očmi so prezrli opozorila pred dolgoročnimi tveganji. Ta danes niso več dolgoročna, niti niso več tveganja, ampak posledice. V HSE jih že mesece krpajo dobičkonosne Dravske elektrarne, od koder se na desetine milijonov evrov steka v Šoštanj. Zastopa krovni energetski sindikat tudi zaposlene v dravskih elektrarnah?
V Velenju so leta vsi živeli dobro. Denarja je bilo dovolj za vse. Plače so bile (in so še vedno) znatno nad povprečjem v državi, ceno premoga so določali sami. Ostajalo je za nepremičninske in turistične projekte, »pijavke«, ki so se leta in leta vrtele okoli premogovnika, niso nikomur vzbujale večje pozornosti. Da premog ne bi šel v nič in da bi ohranili delovna mesta, so se v Šaleški dolini odločili za gradnjo TEŠ 6. Pri tem brez bank ni šlo, s prihodom bank pa načeloma odide samostojnost. Idila se je porušila, a spontana stavka velenjskih rudarjev, ki so jo včeraj prekinili, je bila kljub temu upravičena. Obljube, ki so jim bile dane, niso bile izpolnjene. Ko se bodo naslednjič dajale, je treba imeti pred očmi, da jih plačujemo vsi.
