Ustvarjanje novih delovnih mest je najbolj izpostavljena zaobljuba ta teden podpisanega občinskega koalicijskega sporazuma. Kar 5000 novih delovnih mest so Fištravec&partnerji napovedali v njem. Kdor je šel seštet posamezne postavke, je sicer ugotovil, da se vsota ustavi pri številki 4850. A v tem občinskem koalicijskem sporazumu je še najmanjši problem to, da mariborski politiki ne obvladajo niti osnovnošolske poštevanke.
Pogodba namreč postavlja pod vprašaj občo zdravo pamet podpisnikov. V sporazumu je manjkala samo še zaveza, da bo v Mariboru v prihodnje 300 dni na leto sijalo sonce. Najpomembnejši cilj (šibke) večine v mestnem svetu pač ne more biti neposredno ustvarjanje delovnih mest. Dvig zaposlenosti je kvečjemu posredni učinek pravilno zastavljene mestne politike. Poglavarji Maribora pa so v letu 2015 podpisali dokument, ki še najbolj spominja na arhivsko različico samoupravnega gospodarskega plana lokalnega komiteja socialistične zveze delovnega ljudstva.
Fištravčevi in njegovi koalicijski partnerji so si na začetku tedna postavili cilj do 30. septembra 2018 povečati število delovnih mest s 55.900 na 60.900. Takšnega cilja si ne more zastaviti nobena resna lokalna oblast, ker ima premalo učinkovitih vzvodov za neposredno zagotavljanje novih zaposlitev. Če pa bi mariborski zasebni sektor v prihodnji štiriletki dejansko zmogel ustvariti na tisoče novih delovnih mest, bi bilo skrajno perfidno, če bi si občinska politična kasta zaradi njihovega uspeha pred volitvami pripenjala medalje.
Župan lahko na zaposlovanje neposredno vpliva samo v svojem občinskem aparatu. Kar seveda s pridom izkorišča, ne oziraje se na prazno mestno blagajno. Fištravčev kabinet je že zapolnjen z množico svetovalk in svetovalcev, novo podjemno pogodbo ima sklenjeno tudi najožji sodelavec, osumljen goljufije. Koalicijski sporazum zapoveduje 250 novih delovnih mest v javnih podjetjih, čeprav bi jih nujno morali racionalizirati. Za Fištravca to dejstvo ne bi smelo biti ovira, že zgolj zato ne, da mu ne bi kdo leta 2018 očital, da se ni trudil doseči zaposlitvenega cilja.
Večino »zasebnih« projektov, s katerimi bi občina rada dosegla cilj »5000«, je treba jemati s precejšnjo mero skepse ali jih kar neposredno označiti kot neumne. Na primer: na udejanjanje gradnje Črpalne hidroelektrarne Kozjak nimajo Fištravčevi nikakršnega vpliva. Četudi bi Dravskim elektrarnam nekoč uspelo premagati birokratske ovire in izpeljati svoj infrastrukturni projekt, bo na Kozjaku dobila službo le peščica ljudi.
Stranka Mira Cerarja, ki je več mesecev sodelovala v koalicijskih pogajanjih, je tik pred zdajci odstopila od podpisa šopka praznih obljub, kar bi ji morda nekdo celo štel v prid, če se ne bi razkrila skrajna nenačelnost stranke moderne sredine. V pogajanjih so namreč predložili dolg seznam odborov, komisij, zavodov in podjetij, v katerih bi namestili svoje kadre in bi na tak način »soprispevali« k izpolnjevanju vprašljivega koalicijskega sporazuma. Fištravec kakopak ni pripravljen deliti volilnega plena s Cerarjevimi. Na njegovem seznamu je več kot dovolj imen prisklednikov, ki pri njem iščejo službo, ne bi pa delali pri frizerki.
