Dvomov, da sladke pijače škodljivo vplivajo na zdravje ljudi, zlasti na pojav debelosti in sladkorne bolezni, s katerima imamo v Sloveniji hude preglavice, ni. Torej bi moral zakon o »sladkem« davku doživeti globok priklon vseh nas. A zgodilo se je ravno nasprotno.
Poglejmo razloge, zakaj so proizvajalci sladkih pijač brez prejetega zadetka zmagali že v tretjem dvoboju z vlado, čeprav so vladne ekipe sestavljali povsem različni igralci. Izjema je eden – Dejan Židan, ki pa je rad spreminjal igralne položaje na igrišču in menjaval celo ekipe, za katere je tekmoval. V času Janševe vlade, ki je prva predlagala obdavčitev sladkih pijač, je bil Židan obrambni igralec v ekipi Opozicija. Ostro je stopil v bran pijačarjev, ki so trdili, da bi jih tak davek ugonobil, zaradi njega bi morali odpuščati zaposlene, zapirati obrate, proizvodnjo seliti v prijaznejšo tujino… Tudi v vladi Alenke Bratušek, ki je prav tako predlagala davek na sladke pijače, je bil Dejan Židan obrambni igralec, vendar v ekipi Koalicija. Kot kmetijski minister je vztrajno ponavljal, da njegovo ministrstvo ne bo dalo zelene luči za izvajanje ukrepov, ki zagotavljajo minimalni finančni učinek, za nameček pa so zapleteni in neposredno škodijo slovenskim proizvajalcem. »To ni razumsko!« je še lani Židan utemeljeval svoje nasprotovanje »sladkemu« davku.
Zdaj je član že tretje ekipe, v kateri pa ima položaj napadalca. Sladke pijače je treba obdavčiti, ker so glavni krivec za debelost in sladkorno bolezen pri mladih, trdi Židan. Na škodo pijačarjev, minimalni finančni učinek in zapleteno izvajanje zakona od davku na sladke pijače je nenadoma pozabil. Če bi kot minister sedel na Štefanovi 5, kjer je sedež ministrstva za zdravje, in ne na Dunajski 22, kjer domuje kmetijsko ministrstvo, bi mu morda kdo še verjel. Tako pa je bil s svojo propagando v prid davku na sladke pijače povsem neprepričljiv. To, da v vladi za zdravje državljanov pred TV-kamerami skrbi kmetijski minister, namesto da bi to počela ministrica za zdravje, je bila ključna komunikacijska napaka, zaradi katere je tudi Cerarjeva vlada izgubila bitko s proizvajalci zdravju škodljivih pijač.
Izgubila jo je tudi zato, ker je – kot njeni predhodnici – nameravala davek na sladke pijače uvesti zaradi povečanja prilivov v proračun, torej zaradi slabega zdravstvenega stanja države, ne državljanov. Če bi bilo vladi res mar za zdravje ljudi, bi v zakon nedvoumno zapisala, da bo denar, ki ga bo pobrala z novim davkom, porabila namensko. To pomeni, da bo z njim polnila izključno blagajno zavoda za zdravstveno zavarovanje, ki plačuje zdravstvene storitve, povezane tudi z debelostjo in sladkorno boleznijo. A tega ni bilo v nobenem od treh dosedanjih zakonskih osnutkov.
Ko bo katera od prihodnjih vlad znova razmišljala o obdavčitvi sladkih pijač, bi bilo modro, če to stori ob podpori zdravstvene stroke. Ta je ob zadnjem poskusu sramežljivo stala v ozadju. Vlada bo s takšno obdavčitvijo prepričljiva le, če bo imela v rokah konkretne študije o posledicah uživanja sladkih pijač v Sloveniji in če bo znala odgovoriti na vprašanje, zakaj se skuša sladkorne bolezni in debelosti lotiti le z obdavčitvijo nekaterih pijač, ne pa tudi drugih živil (mlečnih napitkov, slaščic…), ki jim je prav tako dodan sladkor.
In dokler ne bo na mizi prepričljivih argumentov, bodo proizvajalci pijač v boju proti takšnemu davku vnaprej obsojeni na zmago.
