Vprašanje tako ostaja, ali so na finančnem ministrstvu razumeli, da se državi ne piše dobro, če si kmetje ne bodo mogli več privoščiti svojega delovnega orodja. Od zaraščenih zemljišč, opuščenih ali nikoli zgrajenih industrijskih con in drugega betona pač ne moreta živeti ne tako opevana slovenska kulturna krajina ne kupec slovenskih pridelkov, da poglavja o revnih kmetih niti ne načenjamo.
Kajti prav na to, da nepremičninski davek niso samo kalkulacije, kako v proračunsko blagajno spraviti čim več denarja, temveč da gre za mogočno sredstvo vplivanja na prostorske, stanovanjske, kmetijske, prehranske, zdravstvene, okoljske, socialne in tudi vse druge vrste razmer v državi (tri dimenzije prostora so ob času vendarle tako imanentne človeškemu bitju, da je bistveno odvisen od njih v vseh možnih pogledih), je tudi v popravljenem predlogu ministrstvo pozabilo. Kot so v svojih, uradno sicer neobjavljenih dokumentih sami priznali, so prvotni predlog nepremičninskega davka zasnovali z osnovnim ciljem v proračunsko blagajno spraviti dodatnih 240 milijonov evrov. Novi predlog pa odseva predvsem lobistično moč določenih organizacij, ki so ta ciljni znesek kljub menda katastrofalno slabi javnofinančni situaciji uspele znižati za okoli 80 milijonov evrov.
Kajti popravki so skrajno nelogični. Dobro, razumljivo je, da vlada umika predlog o trikrat višjem davku za prazna stanovanja in za neizkoriščena zemljišča za gradnjo stavb, saj so nepremičninske evidence na teh področjih tako pomanjkljive, da so neuporabne in bi povzročile preveč krivic. Tu pa se logika tudi konča. Brez pojasnila ostaja, zakaj bi bile nove davčne stopnje za kmetijska in gozdna zemljišča primerne. Zakaj poslovne in industrijske stavbe ostajajo obdavčene po stopnji 0,8 odstotka, za energetske nepremičnine pa bo kljub velikim dobičkom v tej panogi treba plačati polovico manjši davek? In še posebej, zakaj so iz obdavčitve po novem izvzete cerkve, ne pa tudi druga kulturna dediščina, vrtci, šole, zdravstveni domovi, bolnišnice, nepremičnine družbenokoristnih organizacij? Bi nepremičninski davek res prekomerno posegel v človekovo pravico do verske svobode in ali ne bi morali v sekularni državi enaki standardi veljati recimo za ustanove, ki zagotavljajo ustavno pravico do izobraževanja?
Pripombe resornih ministrstev, ki so zahtevala oprostitev davka za vsa kmetijska in gozdna zemljišča, stavbe za zdravstvo, za izobraževanje in za nepremičnine v lasti občin in države, je finančno ministrstvo gladko prezrlo. Tako kot je prezrlo večino predlogov posameznikov, med njimi recimo tega, da bi bila manj obremenjena stanovanja, v katerih lastniki prebivajo. Razen omenjenih so bila praviloma neuspešna tudi interesna združenja s svojimi predlogi, da se občinam ne sme dopustiti zvišanja davka, da se ne obdavči nepremičnin v lasti nepridobitnih organizacij, da se obremenitev gospodarstva ne sme povečati...
Ni se mogoče izogniti oceni, da je imelo ob pripravi prvega predloga nepremičninskega davka ministrstvo pred očmi samo dodatne cekine za proračunsko blagajno, ob pripravi drugega pa poleg tega še cilje posebej močnih interesnih skupin.
