A tudi vozniki, ki so primorani vsak dan uporabljati »cesto smrti«, kot ljubkovalno imenujejo glavno prometnico proti Kočevju, so zaradi gneče obupani. Za 60 kilometrov dolgo pot v službo potrebujejo v povprečju več kot dve uri. Zdaj ko je zaradi obnove zaprta še ižanka, pa še bistveno več. Zaradi nedostopnosti trpi celotna razvojna os 3a, kot se birokratsko reče regiji od Škofljice do Pokolpja, ki velja za eno najbolj nerazvitih v državi, ponaša pa se tudi z najvišjim odstotkom brezposelnih. Za vse to naj bi obstajala rešitev – škofljiška obvoznica.
A zgodba o obvoznici je na moč podobna zgodbi o jari kači – imaginarni zgodbi, ki že dolgo traja in kaže, da se še dolgo ne bo končala. Kot taka je sicer nadvse primerna za babice, ko skušajo z njo na postelje prikovati radožive otroke, skrb zbujajoče pa je, če z njo državni oblastniki uspavajo tudi župane.
Prvi med enakimi od Škofljice do Osilnice so že pred leti ustanovili županski klub, katerega prioriteta naj bi bila pritiskati na državo in pospešiti gradnjo tako želene obvoznice. A doslej – kljub številnim sestankom s pristojnimi ministri in večkratnim grožnjam z zaporo vseh cest proti Kočevju – pri tem niso bili kdove kako uspešni.
»Na včerajšnjem sestanku z ministroma za promet ter okolje in prostor, Patrickom Vlačičem in Rokom Žarnićem, so se župani dogovorili, da bo nemudoma stekel postopek za umestitev škofljiške obvoznice v državni prostorski načrt,« je pisec teh vrstic pred poltretjim letom povzel bistvo prvega tovrstnega sestanka.
Pred enim letom je bil povzetek novega sestanka čisti »copy-paste« zgornjega citata, le imeni ministrov sta bili drugačni – Vlačiča je zamenjal Černač, Žarnića pa Bogovič. Včeraj se je spet zgodil sestanek, na katerem so spet nova imena (Omerzel in Židan) spet istim županom obljubila, da bo obvoznica nemudoma umeščena v prostor. Naključje?
Čeprav se vodja županskega kluba in župan Škofljice Ivan Jordan rad pošali, da vlada takoj pade, čim obljubi umestitev obvoznice v državni prostorski načrt, je več kot očitno, da so jim bile vse dosedanje obljube dane s figo v žepu. Županom bi moralo postati že zdavnaj tudi jasno, da domišljija državnih birokratov, s katero zavirajo postopke umeščanja obvoznice v prostor, ne pozna meja. Z jalovimi grožnjami o zapiranju cest, ki jih prekličejo ob prvem klicu iz vladne palače, pa so že groteskni. S tem, ko vsakokrat ugriznejo v ponujeni korenček kot mladi oslički, le izgubljajo kredibilnost pri svojih volilcih.
Tudi sami namreč vedo, da brez jasne vladne direktive državnim ustanovam, da gre v primeru obvoznice za projekt nacionalnega interesa, ki je bistvenega pomena za razvoj celotne regije do meje s Hrvaško, obvoznice še naslednjih dvajset let ne bo. Če malce pobrskamo po spominu, lahko hitro povlečemo vzporednico s prekmursko avtocesto. Ta je bila po neskončnem mencanju na koncu prav tako speljana čez območja Nature 2000, kmetijska zemljišča, vodovarstvena območja in arheološka najdišča. Politična odločitev pač.
