Ko so jih prebrali operativci na terenu, beri: župani, so se cinično nasmehnili. Že videno, že prebrano, že predlagano – nikoli uresničeno.
Vse od prepovedi hkratnega opravljanja funkcij župana in poslanca se na področju lokalne samouprave ni zgodilo nič. Pogajanja o višini povprečnine, od katere je odvisno, koliko denarja bodo od države dobile občine, so del folklore, da pa bi kdo dregnil v korenite sistemske spremembe, ni bilo poguma. Rohnenje 211 sicer spečih levov je bilo vedno preglasno.
Odhajajoči notranji minister Gregor Virant je sicer rad zažugal z odpoklicem župana, zmanjšanjem števila občin, prepovedjo poklicnega opravljanja funkcije župana v manjših občinah in podobno, a kaj dlje od populističnega odobravanja na raznih spletnih forumih ni prišel.
Temeljna naloga bodoče vlade na področju lokalne samouprave bo torej končno že enkrat uresničiti tisto, o čemer se že deset ali več let razne vladne službe in organi pogovarjajo. Hud zalogaj. Sploh zato, ker je lokalna samouprava eno tako hudo zakomplicirano področje z milijoni interesov. V ponazoritev le dvoje. V Sloveniji imamo tudi na tem področju dve združenji. Ene občine so v enem, druge v drugem, mnoge v obeh... Glede delovanja občin so pristojnosti razdeljene na cel kup vladnih služb in ministrstev. Enotno službo vlade za lokalno samoupravo pa smo tako in tako ukinili. O financiranju občin odloča finančno ministrstvo, o kohezijskih projektih gospodarsko, o sistemskem delovanju notranje in tako naprej. Financiranje občin je tako zapleteno, da ga določa formula, dolga več vrstic, v kateri je več kot 20 spremenljivk. Skupni prihodki občin so visoki dve milijardi evrov, skupni dolg 840 milijonov ali 410 evrov na občana. Za dolgove občin nihče ne odgovarja, ker sistemsko to ni urejeno. Se je pa županom fajn zadolžiti, sploh pred volitvami, ko je treba pokazati na nov vrtec ali pločnik. Županom se ni treba truditi, kako bi polnili proračune, le kako se jih prazni. Edini res samostojen občinski denar je tisti za evropsko podprte projekte. Pravi so torej tisti župani, ki jim uspe počrpati največ evropskega denarja. Te je treba vprašati za mnenje, kaj bi bilo dobro spremeniti, kaj popraviti, in vsi bodo dejali, da seveda čim prej.
Odpoklic župana? Dandanes se lahko slovenski občini županuje tudi iz zapora. Tega sicer ne poznamo v praksi, poznamo pa primer pravnomočno zaprtega poslanca v državnem zboru. Če politiki ni uspelo streti tega oreha, kako bo potem žugala pokvarjenim županom z odpoklicem?
Pa še nekaj bi se dalo takole na hitro urediti. Fiktivne prijave stalnega prebivališča so prepovedane. Razen za kakšnega župana, ki živi prijetno družinsko življenje na zgornjem Gorenjskem, županuje pa (za stalno prijavljen seveda v nekem stanovanjskem bloku) mestni občini Kranj. Pa bi se verjetno našlo še kakšnega. Razvpiti Gašpar Gašpar Mišič bi bil menda rad župan nove občine Ankaran. In se bo moral prijaviti v to občino. Fiktivno. Zgolj za potrebe kandidature. In to se večini zdi čisto O. K.? Sprevrženo. Nekje je treba začeti. Začnite tu. Morda še pred 5. oktobrom. Bi šlo?
