Med velikimi, če ne celo največjimi zagovorniki kakovostnega šolskega sistema je minister za izobraževanje v odhodu Jernej Pikalo. Le šolska resničnost se v zadnjem času vse bolj oddaljuje od njegovih načel – podobno, kot se v knjigi dogaja tudi Roku. Pred enim letom se je minister še pohvalil, da je šolskemu resorju v pogajanjih za rebalans proračuna priskrbel zadosti denarja, da je ohranil kakovost javnega izobraževanja. Letos denarja za vse, kar bi šole želele ali celo morale izvesti, ni več dovolj, s kakovostnim šolskim sistemom pa se minister v svojih govorih še vedno rad pohvali.
Konkretnega odgovora šolam, kako naj izpeljejo vse z zakoni določene obveznosti do učencev, učiteljev in tudi do vlade, minister nima. Zapoveduje racionalnost, ki jo nadgrajuje s kaznimi, če se njegovi ekipi iznajdljivost šol pri finančnih načrtih, ki se ne smejo končati negativno, ne bo zdela ustrezna. Vendar šola, ki bo morala septembra odpreti nove oddelke, ne more zmanjšati števila zaposlenih. Učiteljem ne sme izplačevati plač brez dodatkov, ki so si jih prislužili z letošnjimi napredovanji. V pokoj jih ne sme poslati brez odpravnin. Učencev ne sme zavrniti pred učilnico podaljšanega bivanja.
Še več, šolski program se, čeprav denarja ni dovolj niti za to, da bi šole delovale tako, kot so doslej, širi. Šole morajo učencem četrtih in sedmih razredov septembra omogočiti neobvezne izbirne predmete. Nesprejemljivo pa je tudi to, da ministrstvo odgovornost za izvedbo pouka od septembra naprej prepušča ravnateljem. Ti bodo morda prisiljeni v nestrokovne in celo nezakonite rešitve, da bodo zadostili zahtevam po varčevanju. Če je trenutni cilj v slovenskem šolstvu varčevanje, bi ga morala vlada, ki ga od ravnateljev zahteva, s spremembami predpisov tudi omogočiti. Če pa naj šolstvo ohrani obstoječo kakovostno raven, je treba njegov kos proračunske pogače toliko povečati, da bo to mogoče. A treba se je odločiti, kar od odločevalcev zahteva tudi odgovornost.
Vse pogosteje se dogaja, da imajo varčevanja tam, kjer ruši kakovost, dovolj tudi starši, ki so se odločili, da bodo za kakovost bivanja svojih otrok v šoli (do)plačevali. Z mesečnim prispevkom so na primer otrokom omogočili podaljšano bivanje brez neprestanih selitev in zamenjav učiteljev, saj učenci v (racionaliziranih) razmerah niso bili sposobni narediti niti domače naloge. A problematično je, če se bo takšna praksa razširila. Kakovostno šolanje bo rezervirano le še za otroke iz premožnejših družin, preostali si ga ne bodo mogli privoščiti.
Načeloma smo prav vsi, vključno z odhajajočim ministrom, za kakovostno šolstvo. Tako kot si, če si primerjavo izposodimo iz zgoraj omenjene satire, navijači dveh različnih nogometnih klubov, ki se med seboj merita na zelenici, v osnovi želijo enako: da bi žoga končala v nasprotnikovem golu.
