Ob petkovem atentatu na Visama Al Hasana, vodilnega libanonskega obveščevalca in zagrizenega nasprotnika režima predsednika Bašarja Al Asada, so se obtožbe zlile prav na slednjega in opozorila o prelivanju sirske državljanske vojne na libanonska tla. No, v Libanon se ni prelila sirska kriza, ampak se z njo zbuja lastna sektaška razdvojenost države, hibernirana s sporazumom iz Taifa. Čez meje je očitno pljusknila »politika pobijanja za reševanje (stare) zmešnjave«. Asadov režim jo je (podobno kot Gadafijev) začel uporabljati doma, takoj ko se je znašel v političnih zagatah, s pobijanjem tako imenovanih teroristov (in civilnimi kolateralnimi žrtvami). Ali jo je zdaj regionaliziral na nasprotnike v državah v sosedstvu, pa ni povsem jasno. SMS-sporočilo »pasji sinovi, dobili vas bomo, enega za drugim« je bilo Amarju Huriju, libanonskemu poslancu iz gibanja za svobodo, in še nekaterim, ki ostro napadajo Asada, menda res poslano iz Sirije, da bi takoj po atentatu na Hasana dobili še bolj zlovešče: »Čestitke, odštevanje se je začelo. Eden od desetih je eliminiran.« A to je le vroča sled, za katero se še ne ve, kam vodi. Preiskava umora premierja Rafika Haririja leta 2005 je namreč pod okriljem Združenih narodov lani pripeljala do Hezbolaha, ki zaseda vladne položaje, in sprožila politično krizo, ki je samo okrepila njegov položaj s postavitvijo zdaj spornega premierja Nadžiba Mikatija. Z Rafikom ter njegovim sinom in nekdanjim predsednikom vlade Sadom Haririjem tesno povezani ubiti obveščevalec Hasan pa je bil tej šiitski organizaciji trn v peti.

Libanon, nekoč cvetoča, nato pa s petnajstletno sektaško vojno skoraj popolnoma uničena dežela, se je, klecajoč tudi pod izraelskimi pritiski, donedavna vendarle pobiral iz bližnjevzhodne zmešnjave z vladami nacionalne enotnosti. Delitev oblasti, po kateri mora biti predsednik države maronit, predsednik parlamenta šiit in vlade sunit, lahko deluje, dokler med njimi obstaja dialog, četudi z obmetavanji glede »stricev« iz ozadja, najsi bodo sirski, iranski ali pa ameriški. Problem je, ko v tej zmešnjavi prevlada le ena pot, to je pot pobijanja za domnevno reševanje iz nje.

Kakšna bo nadaljnja usoda nesrečnega Libanona (in vsega Bližnjega vzhoda), je še najmanj odvisno od Sirije. Kult pobijanja ima globlje korenine v veri o dvojni naravi zločina, ki ji že slepo sledimo. Evropska zunanja ministrica Ashtonova v Bejrutu ni bila samo previdna, ko ni poimenovala krivca za tamkajšnjo novo zmešnjavo. Asad je prav toliko častilec tega kulta kot žrtev z že izpisano usodo Gadafija, skupaj s tistimi, ki bodo razglašeni za njegove privržence. Svečenike pa je (nehote) razkril Romney in EU bi se morala med njimi prepoznati.