Kdor si je v Sloveniji naivno obetal, da bo iz steklenice ušel čarobni duh z aromo revolucije, ga mora zdaj neprijetno glodati dvom. In ga na neki način celo jeziti, ker je Kangler s svojim odstopom v precejšnji meri pogasil srd in gnev v mestu. Maribor je na tak način ostal brez najpomembnejše tarče, v katero so lahko ljudje usmerjali svojo jezo in nezadovoljstvo. Nadomestiti je ne moreta niti Janša in njegova nekredibilna vlada, tudi ne zastrašujoči varčevalni ukrepi. Še najmanj gre pričakovati, da bodo ljudje šli na ulice zaradi poglej in zadeni političnega klovna, ki je bil nekoč znan po tem, da je francosko avtomobilsko znamko preimenoval v »pidžo«.
Persona, ki zmore zanetiti tolikšen protest, da so se celo ljubljanskim vladarjem države tresle hlače, je še zmeraj izključno dupleški kosec, ki pooseblja vso gnilobo naše domačijske politike. S petkovega dogodka je mogoče izluščiti še pozitivno spoznanje, in sicer to, da si je Maribor zmogel ekspresno privzgojiti protestniški bonton, zaradi katerega so si bataljoni posebnih policistov smeli ves večer lagodno vrteti palce, namesto da bi bili prisiljeni vihteti palice in metati patrone za solzenje.
Nesporno je, da je Maribor pridobil novo samozavest. Seveda ne tiste, ki si jo zdaj kot svojo zaslugo skušajo predrzno prilastiti funkcionarji evropske prestolnice kulture. V mestu je najmanj 3000 ljudi tudi v bodoče pripravljenih priti na ulice. Ne zaradi adrenalinskega šusa, ki ga sprožita opazovanje nasilja in brisanje »umetnih« solz, temveč zato, ker imajo dovolj, da iz njih brije norce osramočen mož, ki hoče še 14 dni pospravljati občinske omare in svojim podrepnikom zagotoviti neskrbno praznjenje davkoplačevalskih žepov.
Bo ljudstvo še protestiralo, če ne bo moglo več na križ pribijati lovca na divje prašiče, ki v svojem prostem času organizira združbo za implementacijo sistemske korupcije? Bo mogoče v Mariboru in v Sloveniji nastaviti cilj, v katerega bodo ljudje tudi v bodoče (so)glasno usmerjali svojo ogorčenost? Kakršna koli napoved bi bila podobno neresna, kot je bila prerokba vedeževalke Karin, da policija na protestih 3. decembra ne bo aretirala nikogar.
»Zgolj ljudstvo, ta kolektivni delodajalec, lahko vladajočim posadi strah na zadnjo klop limuzine in ukaže, naj se zresnijo ali pa bo ukrepalo,« je v Dnevniku pravilno ugotavljal Maurin. Dejstvo je, da mariborska vžigalna svečka ne bo zadoščala, da bi se mašina potisnila v višjo brzino in bi se lokalni revolti spreobrnili v splošni odpor zoper skorumpirano politiko. S podobno energijo se bo moralo iskriti tudi v drugih mestih, v prvi vrsti v Ljubljani, kjer večinoma protestirajo tisti, ki jim (še) gre dobro. Do petka bo morala Slovenija najti skupno sporočilo, zoper koga naj se pritožuje in zakaj. Če ne bo, je bolje, da ljudje ostanejo doma pred televizijo. Če parafraziramo pesem Gila Scott-Herona: prenosa revolucije ne bo sporedu.