»Ta referendum ne bo referendum o vladi. Ne neposredno ne posredno, ker gre za bistveno pomembnejše vprašanje od usode ene ali pa druge vlade. Če bo arbitražni sporazum na referendumu potrjen in bodo nastopile negativne posledice in bo Slovenija izgubila status pomorske države, potem bo ta tragedija ostala v zavesti in v lasti prihodnjih generacij. /.../ Tukaj gospod Pahor ni postavil na kocko samo življenjskega interesa slovenskega naroda, ampak tudi dolgoročno usodo politične opcije, ki jo vodi. Posledice bodo primerljive s tistimi, ki bi nastopile, če bi recimo Pahorjeva stranka pred plebiscitom leta 1990 odkrito agitirala proti osamosvojitvi Slovenije,« pa je bil namig opozicijskega voditelja Janeza Janše slovenskim volilcem pri odločanju o »vprašanju nacionalnega pomena«.
Naj je bilo vprašanje zgolj političnega ali pa nacionalno usodnega pomena, ljudje so odgovorili. Resda manjšina, le 42,28 odstotka volilnih upravičencev, in precej shizofreno, 51,48 odstotka »za« sporazum in 48,52 odstotka »proti« njemu, ki je med drugim zradiral enostranska dejanja in sklepe obeh držav po dnevu, ko so bile dovoljene sanje in še ni nastopil nov dan. Torej tudi sklep državnega zbora o zaščiti slovenskih interesov ob vstopu Hrvaške v Nato iz februarja 2009, vsaj v razlagi, s katero je tokratni premier Janša sprožil pingpong med Gregorčičevo in Šubičevo. Potem ko je državni zbor sporazum ratificiral, je v skladu s 5. členom njegov omenjeni sklep za vlado brezpredmeten, prelaganje vladne odgovornosti na poslance pa meji na politično intrigantstvo, ki v mednarodnih odnosih običajno izstavlja neljube račune.
Janša je pravzaprav iz zanj uvodoma citiranega nacionalnega vprašanja ustvaril politično. Za opazovalca, ki mu pred nosom z zaprtih sej mahajo z inačicami A, A1, B, B1 itd., je jasno zgolj to, da slovenska politika nasprotno od hrvaške, ki že dvajset let »ve«, kje je meja, o njej ni sposobna predstaviti niti zahtevka. Memorandum bo potoval v Haag v roku, o tem skoraj ne dvomimo, ker nas ustvarjanje izrednih stanj pri vseh odločitvah pač ne preseneča več. Se bo pa očitno uresničila tudi premierjeva skrb, da bo dostavljen kot slabo opravljena naloga oziroma zmazek. Kakršen koli že je (bil) zaupni izdelek strokovne komisije, ga je Janši uspelo izničiti tudi s poslanskim dodatkom, ki je bil včeraj z vzdržanim glasom poslanca ljudske stranke sprejet na seji parlamentarnega odbora za zunanjo politiko in ga je sinoči blagoslovil državni zbor. V njem so točko b iz 3. člena arbitražnega sporazuma razširili s »stika Slovenije z odprtim morjem« na »ozemeljski stik teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem« in enostransko spremenili mandat sodišču za morebitno spodbijanje njegove odločitve. Ki pa bo (ko bo) dokončna in zaradi zmedenih signalov iz Slovenije po vsej verjetnosti bliže jasnim hrvaškim mejnikom.
