Lahko se sliši še tako aktualno in blizu, vendar to niso besede tistih skupin, ki že od lanskega novembra na slovenskih ulicah protestirajo proti aktualni politični eliti in kljub nedavnemu oblikovanju nove vlade zahtevajo čimprejšnje predčasne volitve. Gre za poziv tistih, ki so želeli zaradi slabih razmer v državi med mandatom vlade Boruta Pahorja resetirati Slovenijo. Takrat so namreč pobudniki akcije Gregor Virant, Janez Šušteršič, Marko Pavliha, Matej Lahovnik, Rado Pezdir in Žiga Turk na spletni strani »Dovolj je bilo. Gremo na volitve!«, kjer so lahko državljani izrazili željo po institucionalni rešitvi trenutnega stanja v državi, v desetih dneh zbrali več kot 15.000 podpisov podpore.
Nekaj mesecev kasneje so se nezadovoljni državljani res odpravili na prve predčasne volitve v samostojni Sloveniji v upanju, da bodo novi in politično neobremenjeni obrazi prinesli nekaj prepotrebne svežine, zaupanja in nova znanja v domač politični prostor. Vendar je bil tisti prelom z dosedanjimi oblikami političnega delovanja zgolj navidezen. Pomisleki, da je treba biti pri napovedovanju novega sila previden, še posebno v politiki, v kateri enostavno ni prostora za vsakogar, so bili zato povsem na mestu. Na eni strani smo namreč dobili vlado s tremi politično razmeroma izkušenimi resetiranci in samo enim politično neizkušenim ministrom (beri Senko Pličanič), ki je nadaljevala prakso slabega upravljanja države, neprestanih afer in političnega prerivanja, na drugi strani pa državni zbor, v katerem so se med 57 »novinci« znašli tudi plagiatorji, ponarejevalci, goljufi, sodelavci SDV, zadolženi podjetniki in pravnomočno obsojeni poslanci. Da je zaupanje med državljani in političnim razredom po enem letu (znova) skorajda izhlapelo, pa sta za konec poskrbela zdaj že nekdanja predsednik vlade in šef opozicije, ki pred organom nadzora nista znala pojasniti izvora svojega premoženja.
Dejstvo, da strokovnjaki, ki sicer veliko govorijo, kaj je treba narediti, niso pripravljeni v tem trenutku pristopiti in pomagati državi, kot je ob sestavljanju nove vlade potožila njena mandatarka Alenka Bratušek, zato prav nič ne preseneča. Naivno bi bilo pričakovati, da se bodo strokovnjaki, ki imajo zagotovljene dobre službe (beri: plače) in na svojem področju uživajo ugled, spustili v enoletno politično avanturo brez koncepta, pod vodstvom premierke, ki je svoj mandat začela, obremenjena s sumom plagiatorstva, in z ekipo, ki je bila (spet) po pritiskih strankarskih central in še koga demokratično nelegitimiranega sestavljena tik pred zdajci. Četudi gre za prihodnost države. In če bo moral že danes, pet dni po izvolitvi enajste slovenske vlade, zaradi laži odstopiti eden od ministrov, se bo izkazalo, da je bila njihova zadržanost še kako umestna.
Maherjev verjetni odhod in njegova medijska inscenacija pa še ne bosta dokaz, da je ta vlada začela uveljavljati »nove standarde«, ki jih je njega dni napovedoval že Borut Pahor. Predolgo že gledamo vse skupaj, da se ne bi skorajda refleksno spomnili, kako zelo sta se prav za infrastrukturno-energetski resor cufali PS in DL. Predolgo že gledamo vse skupaj, da bi nas lahko en sam primer »odločnega ukrepanja« (in še to proti popolnemu političnemu zelencu na čelu »najbolj bogatega« ministrstva) prepričal.
