Spočeta v nedrjih splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) iz leta 1949 si je Svetovna trgovinska organizacija pred še ne dvema desetletjema zadala ambiciozno nalogo liberalizacije celotne mednarodne menjave. Dobra dva meseca po terorističnem napadu 11. septembra na ZDA pa se je eksplicitno zavzela za potrebe držav v razvoju, ki jih je posredno prepoznala kot nevarno njivo za razraščanje ekstremizma, povezanega s socialno in gospodarsko podrejenostjo. Zamisel, da bi trgovinska nasprotja med razvitimi (ZDA, EU, Japonska) ter razvijajočimi se državami (Kitajska, Indija, Brazilija, Južna Afrika, Južna Koreja) premostili z odvračanjem pozornosti na najbolj nerazviti del sveta, je bila preveč prozorna, da bi ostala spregledana. Rezultat je bil, da so se pogajalci od leta 2001 do današnjih dni izgubljali v slepih ulicah na ministrskih in spremljajočih pogajanjih v Cancunu, Ženevi, Hongkongu, Parizu in Potsdamu, dokler ni postalo kristalno jasno, da je »razvojni cilj« globalne trgovine – ureditev trgovinskih odnosov med starimi in novimi trgovinskimi velesilami. Nazadnje je v tem prepiru na drugi strani ostala osamljena Indija z lastno vizijo za ZDA in EU nesprejemljivih kmetijskih subvencij, s katerimi se je odločila odpravljati večno lakoto v svoji državi.
Leta 2001 široko zastavljeno rušenje carinskih ovir, državnih subvencij in drugih protekcionističnih ukrepov v globalni trgovini se je po ducatu let skrčilo s svetovnega razvojnega vprašanja na kravje kupčije, ki pod floskulo »izboljšanih pravil trgovanja, večjega dostopa na tuje trge ter znižanja stroškov mednarodne trgovine, s koristmi za vse članice WTO« prinašajo nekaj še sprejemljivih kompromisov za nadaljevanje procesa, ki je bil praktično mrtev že od leta 2008, potem ko obljubljenih oprijemljivih rezultatov ni dal že tri leta prej. A ne bodimo pogrebci. Volja po bolj urejeni in posledično bolj pošteni globalni trgovini, ki bo svobodna, še obstaja, zato se Indija očitno ni odločila za upravičeni veto in je pred grabežljivci iz razvitega sveta reševala 200 milijonov svojih malih kmetov, ki bi v svobodni menjavi ostali brez zemlje, brez dela in jela. Nobenega dvoma namreč ni, da lahko svet zasuje Indijo s kmetijskimi pridelki, ki pa si jih, tudi najbolj cenenih in rešenih carinskih ter drugih stroškov v mednarodni trgovini, polovica tamkajšnjega prebivalstva ne bo mogla privoščiti, ker se bo prav zaradi tega »obilja« iz kmetijske dejavnosti preselila med brezposelne.
Iluzorno je pričakovati, da se bo v naslednjih štirih letih, kolikor si jih je Indija zagotovila za subvencioniranje lastnih kmetov, ta problem razrešil, a kompromis, ki je bil sinoči po trdih pogajanjih pripravljen na potrditev, je v Dohi oživil tudi potrebni sporazum o olajšanju mednarodne trgovine z enostavnejšim in hitrejšim pretokom blaga čez mejo, ki bo, če bo »meso postal«, navrgel dodatnih 1000 milijard dolarjev globalni ekonomiji. Še pomembnejši za uravnoteženje sveta pa bi lahko bil predvideni paket carinskih olajšav za blago, ki iz manj razvitih držav zdaj s težavo najde pot v razviti svet.
