Halo? Predsednika strokovnih komisij naj se ukvarjata s »problematiko višine cen«?! Na ministrstvu seveda niso neumni, da ne bi vedeli, da se bo stroka na nespodobno povabilo ministrstva skoraj zagotovo odzvala z zanikanjem tovrstnih pristojnosti. V opisu del in nalog maturitetnih organov ni namreč najti niti besede o tem, da morajo pri svojih strokovnih odločitvah upoštevati njihove ekonomske kolateralne posledice ali koncept mature spreminjati zgolj zato, ker ga nekdo izkorišča za svoje komercialne namene. Nak, za to, kako naj deluje sistem, da ne bodo zasebne založbe na javni interes brezsramno pripenjale svojih profitnih seskov, je odgovorna izključno vlada.
Če bi se ta problema hotela zavedati, bi seveda lahko marsikaj storila. Sama ali v sodelovanju s stroko. Gimnazijski in univerzitetni učitelji so na spletnem forumu SlovLit našteli kopico predlogov, od utopičnih tipa »maturitetna komisija naj da vsa besedila na splet v prostem dostopu« do predlogov, s katerimi bi z nekaj premišljenimi spremembami onemogočili profiterske naskoke na šolstvo, obenem pa bi ohranili prakso, da dijaki med pripravami za pisanje maturitetnega eseja preštudirajo nekaj izbranih, visoko kakovostnih literarnih del. Ena od predlaganih rešitev je nadvse preprosta: tako kot pri mednarodni maturi (IB) bi lahko določili sklop knjig, iz katerega bi pristojni organi več let, morda z žrebom, izbrali besedila in ustrezne naslove za eseje. Možne pa so še druge rešitve. Avtorske pravice bi lahko, na primer, od njihovih imetnikov odkupila država in roman poceni (v e-obliki, denimo) izdala s pomočjo razpisa. Ali pa bi za izid v celoti poskrbel državni zavod za šolstvo, ki navsezadnje premore tudi neprofitno založbo. A čeprav so avtorske pravice za oba izbrana romana (Kovačičeve Otroške stvari in Otroštvo N. Sarraute) po njuni prvi izdaji že potekle, sta se do priložnosti za zaslužek znova dokopali le MK in Beletrina. Ali sta bili o izbiri morda privilegirano obveščeni, lahko le ugibamo.
Da je maturitetni sistem pisan na kožo (večjim) založbam, pa je jasno že dolgo. Eden od manjših založnikov (Jože Piano) je že lani, v programu, s katerim je neuspešno kandidiral na razpisu za direktorja Javne agencije za knjigo, predlagal, da bi v pogodbe z založbami, ki so sofinancirane od države, zapisali tudi klavzulo, ki bi založbam omejila postavitev visokih cen v primeru, če bi subvencionirana knjiga ponovno izšla kot maturitetno berilo; to namreč velja vsaj za Kovačičev roman. Tako bi po njegovem najlažje zaščitili javni interes. Grob, minimalistični izračun, ki ga je priložil kandidaturi, je tedaj pokazal, da založbe pri nakladi 12.000 izvodov in ceni 20 evrov zaslužijo okoli 100.000 evrov. Če pa bi pri enaki nakladi knjigo prodajale po 10 evrov, bi še vedno spravile v žep prelepih 40.000 evrov.
Romana iz naše zgodbe, ki naj bi ju prodajali po 28 oziroma 25 evrov, bosta izšla v nakladi 7000 izvodov. Na obeh založbah si bodo torej lahko upravičeno čestitali, starši pa bodo lahko požugali proti inertni vladi. Te, kar zadeva učbenike, pravzaprav že dolgo nimamo...