Če pogledamo rezultate etabliranih strank, ugotovimo, da je v primerjavi z evropskimi volitvami leta 2009 le stranka DeSUS prejela skoraj enako število glasov, ji je pa zaradi nižje volilne udeležbe tokrat uspelo dobiti poslanca v evropskem parlamentu. Vse druge so dosegle manjšo podporo. SDS je zbrala 25.000 glasov manj kot pred petimi leti, kar bi sicer delno lahko pripisali nižji volilni udeležbi. Vendarle pa ne gre spregledati, da je imela SDS najbolj dodelano volilno kampanjo, da je igrala na aktiviranje volilcev s prikazovanjem Janše kot velike žrtve komunističnih političnih in pravosodnih zarot, da ima SDS daleč najzvestejše volilce... Tokratni dosežek SDS je torej dober predvsem v luči slabih rezultatov pretežnega dela levice.
Rezultatov evropskih volitev seveda ni mogoče enostavno preslikati na prihajajoče državnozborske volitve – pri prvih imajo pomembno vlogo tudi kandidati na posameznih listah pa evropski pridih strank, na državnozborskih se del levega volilnega telesa vedno znova mobilizira, da bi preprečil zmago Janeza Janše, volilna udeležba je praviloma višja... A so nedeljski izidi vendarle pokazali, da bi katera koli stranka na levici ob tolikšni razdrobljenosti kaj težko zmagala; pa tudi, da so za nekatere od njih njihovi predsedniki (pre)veliko breme. Zato so se v nekaterih že začele, ponekod drugod pa napovedale pomembne spremembe.
Ena prvih je zamenjava na čelu SD. Če so javnomnenjska merjenja še pred nekaj meseci Socialnim demokratom napovedovala zmago na parlamentarnih volitvah, jim je podpora v zadnjem času precej padala. Vse dokler niso v nedeljo dosegli kar 63 odstotkov manj glasov kot na prejšnjih evropskih volitvah. Del glasov SD so nedvomno pobrale nove stranke in liste, a v precejšnji meri prav zaradi nezadovoljstva volilcev z ravnanjem in izjavami prvaka Igorja Lukšiča. Zato je bila njegova hitra zamenjava z v javnosti mnogo bolj priljubljenim Dejanom Židanom – kljub začetnemu Lukšičevemu otepanju in prislovičnim nerušiteljskim odnosom v SD – pričakovana odločitev.
Nedeljski rezultati so tudi okrepili razmišljanja in pospešili pogovore o povezovanju levih oziroma levosredinskih strank. Tako je premierka v odhajanju Alenka Bratušek napovedala, da bo v izpeljavo tega projekta usmerila vse svoje moči. Vendar se postavlja vprašanje, ali ne bo Igor Šoltes po nedeljskem uspehu za zavezništvo postavljal previsokih pogojev. Pa ali ne bo Miro Cerar ocenil, da je njihova nastajajoča stranka, ki ji javnomnenjska merjenja na državnozborskih volitvah napovedujejo relativno dober rezultat, samozadostna. Pa tudi, ali ne bodo v krogih blizu Bratuškove vztrajali, da ji dosedanje vodenje vlade že prinaša izhodišče za mandatarstvo v prihodnjem mandatu.
Postavlja se torej vprašanje, ali oziroma kakšno predvolilno sodelovanje na levici je ob množici egov v tem delu političnega prostora sploh mogoče. In ali ne bodo zaradi ozkih osebnih interesov dopustili zmage desnice s 50+.
