Putin v rokah tokrat ne drži kaj dosti boljših kart kot Evropska unija. Izguba slabih štirih milijard evrov že vloženega denarja v izgradnjo Južnega toka je za Rusijo prav tako težko prebavljiva kot izpuhtela geopolitična teža Moskve med sodelujočimi državami na trasi plinovoda, ki jim sedaj zaradi ustavitve gradnje Južnega toka grozijo milijonske izgube. Po pripojitvi Krima ruski predsednik v EU in državah kandidatkah bolj kot kadar koli prej potrebuje prijateljske glasove. Le z njimi lahko poskuša omehčati sankcije in Rusiji povrniti položaj strateške partnerice osemindvajseterice, ki se je z demontažo ozemeljske celovitosti Ukrajine spremenil v zelo težaven odnos.
Dva dni po Putinovem geopolitičnem energetskem potresu se strasti v Evropi umirjajo. Unija še vedno želi vztrajati pri gradnji Južnega toka, a le, če bo ta v skladu z evropsko politiko odprt tudi za druge ponudnike zemeljskega plina. Ker osemindvajseterica ne premore druge hitre alternative za nadomestitev ruskega plina iz Južnega toka, Moskva pa izgubljenega trga v vse trših gospodarskih okoliščinah prav tako ne bo mogla nenadoma zamenjati z novimi vzhodnimi trgi, bi moral biti interes za dokončanje začetega projekta vendarle obojestranski. Novembra sklenjeni drugi veliki plinski dogovor Rusije s Kitajsko dolgoročno še zdaleč ne nadomešča izgubljenega evropskega trga. Posli s Kitajsko, kamor se bo plin začel stekati šele leta 2018, so bili mišljeni le kot diverzifikacija evropskim. Povrhu vsega pretesen objem s komunistično partijo še zdaleč ni v gospodarskem interesu Kremlja. Kajti če bi Putin izvoz energentov poskušal še bolj nasloniti na Kitajsko, seveda ne bi mogel več diktirati takšne cenovne politike kot doslej.
K nadaljnji razpršitvi plinskega izvoza ga silijo tudi naglo spreminjajoče se razmere na energetskih trgih. Vse bolj atraktivni posli z utekočinjenim plinom z Bližnjega vzhoda, Kanade in ZDA, na katere za svojo diverzifikacijo energetske oskrbe stavi tudi EU, so največji cenovni konkurent modremu zlatu iz plinovodov. Boji med tradicionalnimi proizvajalci in novodobnimi dobavitelji utekočinjenega plina so neizprosni. Pojav novih igralcev na plinskem trgu povzroča cenovni pritisk, ki je sicer dobrodošel za uporabnike, a slab za velike tradicionalne proizvajalce. Glavno vlogo v tej energetski igri bo v prihodnjih letih imela prav oskrba Kitajske. »Velika igra« zahoda in vzhoda že dolgo ni več omejena zgolj na Bližnji vzhod, Kavkaz in centralno Azijo.
