Po lanskem državnem udaru vojske so se generali s pomočjo sekularnih prišepetovalcev vrnili v impozantnem slogu, zrelem za prva poglavja vseh telebanskih priročnikov za avtokrate. Poleg odstavljenega predsednika Mohameda Mursija so zapore napolnili z najmanj 16.000 oporečniki. Več sto so jih pobili. Dobrih 700 so jih obsodili na smrt. V imenu stabilnosti države so marginalizirali civilno družbo. Za zapahi so pristali številni novinarji, ker s svojim poročanjem o kršitvah človekovih pravic ogrožajo varnost Egipta. S sodnimi procesi v osmih mesecih je generalska hunta vzpostavila jasen vzorec zapovedi, kaj v Mubarakovem Egiptu druge generacije ni dovoljeno. Dobrodošli v krasni novi svet Abdela Fataha Al Sisija, Mubarakovega učenca, ki bo čez mesec dni v imenu stabilnosti brez resnega protikandidata izvoljen za novega predsednika države. Egipt v svoji novodobni zgodovini še nikoli doslej ni bil tako totalitaren kot zdaj.
Z generalom, ki je prisluhnil željam ljudstva, snel generalsko uniformo in bo kot novopečeni civilist požrl grenko pilulo vodenja največje arabske nacije, so pripravljeni sodelovati vsi najpomembnejši akterji v mednarodni skupnosti. ZDA so po kratki zaigrani osuplosti državnega udara nad Muslimansko bratovščino že skorajda povsem obnovile milijardno vojaško pomoč svojemu najtesnejšemu regionalnemu arabskemu zavezniku. Strateško partnerstvo z Egiptom je po kratkotrajni ledeni dobi znova zaživelo. Deset vojaških helikopterjev apači čaka na dostavo egiptovski vojski, finančna pomoč za protiteroristične operacije na Sinaju pa bo tudi vsak čas spet kapnila na račun egiptovskih generalov. Obrazložitev za vnovične medene tedne Washingtona z generali sodi v kategorijo svete preproščine oziroma vrhunske pragmatičnosti. Ker se je Kairo izkazal, da lahko ohrani strateško pomemben mirovni sporazum z Izraelom, pomanjkljiv tranzicijski proces ne more biti ovira za nadaljevanje ameriške pomoči. Seveda je takšna argumentacija le dober izgovor za ukrepanje v zadnjem hipu.
Američani so morali pohiteti z glajenjem odnosov s Kairom, kjer se je s svojimi investicijami in orožarskimi posli že pojavila Rusija, finančno luknjo ZDA in Mednarodnega denarnega sklada pa so generalom pomagali zapolniti Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. ZDA so bile na dobri poti, da jih Egipt ne bi več potreboval. Preobrat v ameriški politiki do Egipta sicer ni presenetljiv. Barack Obama je na lanskem zasedanju generalne skupščine OZN že nazorno dejal, kaj je ključni element premisleka v kovanju politike Bele hiše na Bližnjem vzhodu. To so ameriški varnostni interesi. Za njimi dolgo ni ničesar drugega. Demokracije med temi političnimi prednostnimi cilji, za kar se je zavzemala arabska pomlad, nam ni treba iskati niti s povečevalnim steklom.
