Njihova skupna nezmožnost spreminjanja vedenjskih vzorcev je po svoji vsebini sicer diametralno nasprotna. Pri prvih je težava konstantnost, pri drugih pa podobno vztrajanje, le da pri kronični nekonstantnosti. Ena glavnih težav odgovornih za prometno varnost je pomanjkanje jasnega stališča in strategije o poti do večje prometne varnosti in konsenza politike o prioritetah, s katerimi se ne bo igrala, niti za ceno (ne)priljubljenosti. Ker ni tako, se prometna zakonodaja in njeno izvajanje včasih spreminjata zelo hitro in zmedeno. Izgovor, da pač živimo v hitrem svetu, ki terja fleksibilnost in urno prilagajanje novim razmeram, pa ni vedno primeren.
Zadnji dokaz je presenetljiv podatek, da več kot 80 odstotkov kršiteljev cestnoprometnih predpisov, ki ostanejo brez vozniškega dovoljenja zaradi hujših in nevarnih prekrškov (prehitra vožnja in alkohol), dobi vozniško dovoljenje pogojno oziroma za preizkusno dobo zlahka nazaj. Zakonski institut, ki bi moral biti namenjen zgolj za izjeme, je očitno postal pravilo, ki je v posmeh vsem plemenitim ciljem in lepim besedam o ničelni toleranci, 0,0 (promila) šoferjih in viziji o nič smrtnih žrtvah. Število 0, ki se ponavlja v parolah, bi bilo lahko tudi ocena dela nekaterih odgovornih za prometno varnost. Neverjetna ironija pri dobrohotnem vračanju vozniških dovoljenj je namreč tudi ta, da je bil celo nekdanji šef agencije za varnost prometa Franc Pojbič med vodenjem agencije v postopku odvzema vozniškega dovoljenja, ki mu ga je uspelo odložiti in si izboriti dveletno preizkusno dobo. Pojbič nam je ob razkritju sicer dejal, da o tem ne ve nič (da, ponovno konstanta 0), čeprav so na sodišču potrdili njegovo preizkusno dobo, pa tudi njegovo domnevno goljufanje s prirejenim potrdilom o opravljeni obvezni izobraževalni delavnici, ki bi nekdaj prvega med odgovornimi za prometno varnost poskusila preobraziti v manjšo grožnjo vsaj na cesti.
V kontekstu zadnjih let zgodba niti ni presenetljiva. Tudi če zgovorni aferi s kupovanjem vozniških dovoljenj in potrdil o tečajih varne vožnje tokrat sploh ne namenimo pretirane pozornosti in pozabimo, kako v mestih za prometno varnost namesto policije vse bolj skrbijo redarji brez prave in usklajene strategije, je vredno omeniti vsaj še eksperimentiranje z višinami kazni in zasegi vozil najhujšim kršiteljem. Druga Janševa vlada je volilcem trosila bombončke z nižanjem nekaterih kazni, hkrati pa je najhujšim kršiteljem omogočila, da je bil zaseg vozila bistveno manj grozeč. Tudi naslednje vlade desetkratno zmanjšanje zasegov vozil najneodgovornejšim voznikom ni prav nič motilo in se z njimi kljub opozorilom sploh ni ukvarjala, dokler ni eden izmed prav teh, najspornejših voznikov, do smrti povozil dveh mladih deklet. Takrat so po principu hitrega sveta, fleksibilnosti in urnega prilagajanja novim razmeram praktično čez noč zaostrili zakonodajo. V hitenju so kakopak pozabili nameniti denar za hrambo zaseženih vozil.
Glavna težava je, da premalo usklajen in nesistematičen boj za varnost na cestah potencira problematiko pijanih, hitrih in drznih voznikov ter da zahteve po smiselni strategiji in odpravi nesistematičnosti pogosto preglasijo poenostavljene debate, ali je prav, da je pijani povzročitelj tragedije dobil samo osem namesto deset let zapora.
