Včerajšnja seja ne bi bila mogoča, če ne bi stranka SDS na kandidatno listo postavila zapornika. Včerajšnja seja ne bi bila mogoča, če ne bi več kot 6000 volilcev svoj glas namenilo za korupcijo obsojenemu politiku, s čimer so še enkrat dokazali, kako zelo polna niča je trditev, da ima volilec vedno prav. Nima. V včerajšnjih trditvah predstavnikov stranke, ki je omogočila celoten zaplet, da bi državni zbor z odvzemom mandata storil »nevaren precedens«, je zato vzrok zamenjan s posledico. Ta nevarni precedens je postavila stranka, ki je za predstavnika ljudstva ponudila zapornika.
Ko je do včerajšnje seje, po spletu skrbno načrtovanih dogodkov, vendarle prišlo, pa bi ta lahko minila precej bolj »tehnično«. Obsojen politik, ki ob tem že prestaja kazen, ker je zlorabil javno funkcijo za pridobitev osebne koristi, preprosto ne more sedeti v instituciji, ki sprejema zakone, bi moral biti edini sklep, sprejet v prvi minuti seje. Ker je to narobe. Ker je to sprevrženo. 6000 volilcev gor ali dol.
Skrivanje v sencah zakonskih interpretacij je postalo nacionalni šport. Obsojenci tako ne bežijo pred zaporno kaznijo, pač pa se umaknejo pred krivično sodbo. Poslancu, ki je maja odstopil zaradi poslanca nevrednega dejanja, dva meseca kasneje podelimo mandat, kot bi šel skozi purgatorij. Zmedeni in v popolnem pomanjkanju samozavesti dopuščamo razkroj in kar ostaja, je smrdljiva septična jama načel pravičnosti. Ne prava, pravičnosti. Torej stanja, v katerem bodo moralne vrednote nad zakonsko interpretacijo. Stanja, v katerem ni sicer zakonsko nič narobe, da premierka v odhodu sebe predlaga za komisarko, a ker »vsi vemo«, da to ni prav, tega ne stori. Stanja, v katerem zakon daje aktivno in pasivno volilno pravico tudi obsojencem in zapornikom, a volilci morebitno kandidaturo uvidijo kot moralno sprevrženo in je ne nagradijo s poslanskim mandatom. Stanja, v katerem goljufi, prepisovalci in ponarejevalci s sklonjeno glavo in vrečko na glavi zapustijo parlament, čeprav jim, zakonsko gledano, tega ni treba storiti. Stanja skratka, v katerem pravilnost odločitve ne bo umerjena na pravno razlago.
Pravzaprav je vseeno, ali bi bil Janez Janša danes poslanec zapornik ali zgolj zapornik, škoda je že narejena. V zakonodajo bo treba zapisati, da pravnomočno obsojene osebe ne morejo opravljati poslanske (pravzaprav kar vsake javne) funkcije, in verjetno tudi, da ne morejo kandidirati na volitvah. Če je to zapisano v zakonodaji, navsezadnje priznavamo neizpodbitno dejstvo, da je tovrstno kandidiranje, čeprav sprto s politično kulturo, resna in realna nevarnost.
Pravo je že zdavnaj požrlo prav. V bitki interpretacij »prav« ne more zmagati.
