Zato je Obamova Bela hiša v sredo po pričakovani začetni previdnosti ocenila, da je treba udariti iz vseh topov. V primeru davčne uprave, ki je načrtno pozorneje preverjala konservativne skupine, je Obama davkarijo javno pribil na križ ter po hitrem postopku prisilil v. d. šefa davčne uprave Stevena Millerja k odstopu in to tudi javno povedal (torej mu ni namenil niti običajne geste dobre volje, da se javnosti reče, da je odstop ponudil sam). V primeru zasega telefonskih izpiskov novinarjev AP, ker so prišli do tajnega podatka o preprečitvi napada na potniško letalo, je vlada paradoksalno podprla ponovni sprejem amandmaja, da novinarjem razen pri vprašanjih nacionalne varnosti ni treba razkrivati virov, pa čeprav je prav vlada ukrepala proti AP. Glede lanskega napada na konzulat v Bengaziju, ki je terjal življenje veleposlanika, pa je Bela hiša obelodanila kopico elektronske pošte, ki naj bi razkrivala, da še vladi sami ni bilo jasno, kako in kaj je bilo z varnostjo konzulata.
Republikancev to seveda ne bo zadovoljilo in tudi medijev za zdaj ne, čeprav doslej ni nikjer videti, da bi se »iz pištole kadilo«. Zakaj bi tej Beli hiši verjeli, da je res povedala vse, če so skoraj vsako prej ko slej ujeli na spolzkem terenu? Vodja nacionalnega odbora republikancev Reince Priebus je kar v duhu Watergata dejal, da je odstavljeni šef davčne uprave Miller le grešni kozel in da je treba ugotoviti, »kdo v Beli hiši je vedel, kaj je vedel in kdaj je zvedel« o preverjanju konservativnih skupin. Za Obamo je nekaj politične škode že nastalo, vprašanje je le, kje se bo ustavila oziroma ali bi lahko bila ključna za njegov drugi mandat. Kajti če bi kriza trajala dlje časa, lahko spodnese Obamova prizadevanja, da v drugem mandatu sprejme kakšen pomembnejši paket zakonodaje (za zdaj je v ospredju priseljenska), čakajo ga tudi novi boji okoli javnih financ. Moral se bo pogovarjati z republikanci, kar bo v dodatno napetem ozračju škandalov, kjer čez mizo letijo očitki o zatiranju opozicije in svobode govora, še bolj nehvaležna naloga. Zato primer izjave, kakršna je Priebusova, ni le tipično prehitevanje z med vrsticami skritimi obtožbami.
V resnici večini ameriških predsednikov v drugem mandatu ni uspelo spraviti pod streho omembe vrednega zakona. Bushu je denimo spektakularno spodletelo z velikim projektom delne privatizacije socialnega in pokojninskega varstva. Škandali so znamenje, da Obami grozi podobna usoda.