Očitno je, da prav noben ukrep, ki so ga Pahorjeva, Janševa vlada in vlada Bratuškove izvedle od začetka gospodarske krize, ni vplival na zmanjšanje brezposelnosti. Subvencioniranje delovnega časa, »čakanje na delo«, subvencije podjetjem, znižanje obdavčitve dohodka pravnih oseb... so, kot vse kaže, pomenili le potuho delodajalcem, ne pa spodbude za boljše poslovanje. Na povečanje zaposlovanja ni v ničemer vplivala niti vse fleksibilnejša delovna zakonodaja. Celo nasprotno, delodajalci so zaposlitve za določen čas, ki so z več kot 70-odstotnim deležem novih zaposlitev še vedno najvišje v Evropi, nadomestili z drugimi prekernimi oblikami dela, zlasti s prisilnimi samozaposlitvami.
Kljub poraznim razmeram so politiki, delodajalska združenja in razne organizacije pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami kar tekmovali v tem, kdo bo »odprl« več delovnih mest. »Licitiranje« je začela odhajajoča vladna koalicija, ki je januarja obljubila 60.000 novih delovnih mest do leta 2020. Nadaljevala ga je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ki menda ve, kako bo do konca desetletja ustvarila 118.000 novih zaposlitev. Na koncu pa je piko na i pritisnila še nevladna organizacija Umanotera, ki je ugotovila, da je na voljo kar 250.000 zelenih delovnih mest.
Vse te tako optimistične napovedi slonijo na novi mantri – velikih naložbenih projektih v energetiko in infrastrukturo, ki so jih že od začetka krize zahtevali sindikati z nekakšnim slovenskim »new dealom«. Zdaj, ko smo lasten denar, še bolj pa draga posojila zapravili za preživetje bank, bo to nekoliko težje doseči. Samo program GZS bi namreč zahteval skoraj 12 milijard evrov, ki jih ni od kod vzeti.
Tudi politične stranke v svojih volilnih programih niso ponudile otipljivih rešitev, še zlasti ne leva sredina. Konkretnejša je bila poražena desnica, ki zahteva zmanjšanje obdavčitve dela in še bolj fleksibilno delovno zakonodajo ter nove reze v javni sektor. A desnica ob tem zamolčuje, da je davčna obremenitev dela v Sloveniji celo nekoliko pod evropskim povprečjem, medtem ko je potrošnja obdavčena čezmerno, kapital pa izrazito podpovprečno. Dejstvo je tudi, da smo po fleksibilnosti dela že nad povprečjem OECD in da bi dodatni rezi v javni sektor pomenili le še več brezposelnosti.
Po drugi strani ima nova vlada tako v gospodarstvu kot na trgu dela še precej rezerv. A morala bo ukrepati. Zaradi velikih gospodarskih razlik in različno visokih stopenj brezposelnosti v posameznih regijah bi morala sprejeti ustreznejšo regionalno gospodarsko strategijo, prevetriti izobraževalni sistem, zagotoviti delodajalcem bolj prilagojeno aktivno politiko zaposlovanja in navsezadnje delovna mesta prilagoditi starejšim.
