Skepsa je povsem upravičena. Čeprav je ECB s prihodom Draghija dobila predsednika, ki je precej bolj naklonjen odločni retoriki, »malopridnim« državam – navsezadnje prihaja iz Italije –, in sprejemanju izrednih ukrepov, ECB ostaja v nacionalne interese ujeta institucija. Čeprav je evrsko območje zakorakalo v deflacijo, ECB pa praktično ne izpolnjuje več svojega glavnega mandata – inflacijo srednjeročno ohranjati blizu, a pod dvema odstotkoma, napovedana shema kvantitativnega sproščanja vnovič razkriva še ne odpravljene porodne krče skupne evropske valute.
Shema kvantitativnega sproščanja bo, v skladu s kompromisom z Nemčijo, ki še vedno pretežno stavi na fiskalno konsolidacijo – mimogrede, slednja se je lani v Uniji praktično ustavila –, v 80 odstotkih šla v bilance nacionalnih centralnih bank. Ni se mogoče otresti vtisa, da gre za kompromis, ki bo bolj kot Grčijo v šahu držal ECB. Je namreč ECB, tudi ko gre za izpolnjevanje glavnega mandata, pretirano podvržena nacionalnim političnim preferencam in tako prisiljena v ukrepanje z zamudo?
Četudi kompromis ocenimo kot politično spreten in edini mogoč v danih politično-ekonomskih razmerjih v Evropi, ne gre pozabiti, da je ta nastal, ko je ECB svojo bilanco v nasprotju z ameriško, britansko in japonsko centralno banko že močno oklestila in se je evrsko območje začelo pogrezati v deflacijo. Načrtovano kvantitativno sproščanje bo tako zgolj pokrilo zaostanek, ki je nastal v zadnjih nekaj letih, ko so komercialne banke v Frankfurt odplačevale posojila in praktično ustavile kreditiranje podjetij.
Prav v tem se skriva ključno vprašanje pričakovanih učinkov ukrepa – ali se bo denar dejansko prelil v gospodarstvo, nove naložbe in potrošnjo. Banke, vključno s slovenskimi, namreč še vedno ne kažejo pretiranega zanimanja za oživitev kreditiranja gospodarstva. Eno redkih realnih pričakovanj je, da bo svež denar oživil gospodarstvo po valutnem mehanizmu – cenejši evro ceni izvoz iz evrskega območja, kar posledično spodbudi zapiranje proizvodne vrzeli in poveča gospodarsko rast. Po nekaterih ocenah se je v znižanje tečaja evra proti dolarju prelila okoli polovica načrtovanega učinka svežega denarja. Evro bi se tako utegnil še poceniti.
In tu nastopi vprašanje časovnice. Če so se učinki kvantitativnega sproščanja ameriškega Feda v gospodarstvo prenesli z nekajletnim zamikom, kako dolgo bomo na učinke čakali povprečni Evropejci v obliki novih delovnih mest in višjih plač? Ob vse bolj s skrajnostmi obarvanem političnem zemljevidu si evropski projekt ponovne recesije ali dolgotrajne stagnacije praktično ne more več privoščiti. Tudi zato lahko samo upamo, da bo guverner Jazbec tisti, ki bo dejal: Sem vam rekel, in ne tisti kritiki, ki ECB očitajo, da je voz kvantitativnega sproščanja že zdavnaj odpeljal.
