»Banka Slovenije ne razpolaga s podatkom o danih kreditih za gradnjo bioplinskih naprav, ker način zbiranja podatkov ne zahteva evidenc bank po tem kriteriju,« so nam maja 2011 pojasnili v Banki Slovenije, ko smo jih povprašali, ali so že opravili kakšen nadzor nad kreditiranjem bioplinarn. Zanimalo nas je tudi, kako to, da gradnja bioplinarne, velike en megavat (takšne v Sloveniji prevladujejo), v Nemčiji stane od dva do tri milijone evrov, pri nas pa od šest do sedem milijonov, zaradi česar so občutno višji tudi odobreni bančni krediti, ki morda nikoli ne bodo odplačani.
In prav to se zdaj dogaja. Samo Miha Petač, lastnik nelegalno zgrajene bioplinarne v Pirničah pri Medvodah, je Novi Ljubljanski banki dolžan skoraj pet milijonov evrov. Njegova družba Bioštrom je šla v stečaj, bioplinsko elektrarno so na zahtevo inšpekcijskih služb pred dnevi začeli rušiti...
V Novi Ljubljanski banki skrivajo podatke o tem, koliko kreditov so odobrili za gradnjo bioplinarn. Pravijo, da odnosov s strankami ne komentirajo. Toda, ali si državna banka, izgube katere smo hočeš nočeš že večkrat pokrivali davkoplačevalci, sme privoščiti tako aroganten odgovor? Se bo le našel junak, ki bo preveril, kdo in koliko kreditov je odobril za rast megalomanskih bioplinskih elektrarn, kako so bili zavarovani in kako je z njihovim odplačilom, ter krivce za ta finančni polom poslal na Dob?!
Bioplinska pravljica, za kakršno so jo razglašali v skupini Keter, ki je v Sloveniji zgradila največ bioplinarn, ima v nasprotju s pravimi pravljicami nesrečen konec. Predvsem za naplahtane kmete, ki so naivno šli v te projekte in zanje zastavili vse premoženje – tako svoje kot v mnogih primerih tudi premoženje sorodnikov. Verjeli so graditeljem bioplinarn, da jim bodo te iz koruze bruhale elektriko in evre. A so (bodo) ostali brez elektrike in brez evrov.
Kdor pozna razmere v Sloveniji, mu je namreč povsem jasno, da je kmetijskih površin krepko premalo že za pridelavo hrane, zato je še toliko bolj bogokletno, da bi jih namenjali za pridelavo koruze in iz nje proizvajali električno energijo. Ker je koruza predraga in ker je bioplinarjem ni uspelo dovolj pripeljati niti iz tujine, njihove elektrarne bolj ali manj mirujejo, zato so tisti, ki še niso bankrotirali, začeli v njih elektriko proizvajati iz klavniških odpadkov. Ker pa njihovi ostanki potem končajo na kmetijskih površinah in ker elektrarne rade tudi »puščajo« (nedavno je v okolje iztekla gnojevka iz bioplinarne Perutnine Ptuj v Dražencih in iz bioplinarne Marjana Kolarja v Radmožancih pri Lendavi) ali celo gorijo (Panvitina v Ižakovcih), je to početje z okoljskega vidika sila nevarno.
A imajo proizvajalci tovrstne energije srečo, da je slovenska okoljska politika že desetletja v razsulu, zato si s tovrstnim onesnaževanjem nihče ne beli glave. Tudi od nove okoljske ministrice Irene Majcen ni pričakovati, da bi se predramila. Kot kandidatka za ta položaj je namreč od utrujenosti skoraj omagala že po triurnem zaslišanju v državnem zboru.