Neživljenjskost in škodljivost predlogov sprememb namreč kaže, da njihovi snovalci praga vrtca do zdaj niso prestopili ali pa do te ustanove gojijo globoke zamere. Od prvotnih 12 otrok (in dva dodatna, če tako določi občina) v oddelku najmlajših naj bi jih bilo otrok po novem lahko tudi 17, v oddelkih od treh let dalje pa kar 25. Samo tam, kjer to prostorske možnosti dopuščajo, dodajajo na ministrstvu, kar je izjemno slaba tolažba ob očitnem trendu: varčevanje z vse bolj napolnjenimi oddelki.
Nove prostorske zahteve so se ponovno oddaljile in tako se morajo predšolski otroci zadovoljiti vsak s svojim 1,3 oziroma desetinko kvadratnega metra večjim prostorom zase. Toliko po trenutnih pravilih zadošča za vse, kar se v devetih urah otrokove prisotnosti dogaja v vrtcu: za igranje, druženje, učenje, ustvarjanje, razgibavanje, prehranjevanje in počitek. Samo za primerjavo: nova socialna zakonodaja primerno kvadraturo stanovanja, v katerem otrok preživi preostalih nekaj ur na dan, ko ni v vrtcu, za štiričlansko družino opredeljuje pri 130 kvadratnih metrih.
Še za hip se ustavimo pri najmlajših – odslej naj bi zanje pretežno skrbele pomočnice vzgojiteljic. Te so namreč cenejše od visoko usposobljenih vzgojiteljic, ki naj bi bile po novem prisotne malo v enem oddelku in malo v drugem. Oddelale bodo svojo »vzgojno in izobraževalno vlogo«, ki jim bo strogo časovno odmerjena, potem pa otroke predale v varstvo pomočnicam in vajo ponovile v sosednjem oddelku.
Starši vrtičkarjev vedo, da vzgojiteljica za malčka ni enako zamenljiva ali pogrešljiva kot igračka v igralnem kotičku. Je oseba, na katero se otrok naveže, ji zaupa, kar je osnova za uspešen potek dneva v vrtcu. Ta pa ni naključen, pač pa ga vzgojiteljica strogo načrtuje po kurikulumu za vrtce – to je vzgojno-izobraževalni načrt, ki skrbi za primeren in enakomeren razvoj vseh otrokovih področij. Pomočnica je vzgojiteljici pri tem v pomoč, skupaj pa predstavljata uigran in uspešen tandem.
Če pri pripravljanju novosti ni šlo za omenjene motive, je morala glavno vlogo odigrati matematika. »Pomota«, ki se je ministrstvu za izobraževanje pripetila v prvi polovici meseca, ko je neusklajen vrtčevski zakon romal naprej (pretekli teden pa ponovno – v enaki obliki, a tokrat ne kot pomota), namreč močno spominja na navidezno pomoto, ki se je zgodila ob poskusu ukinjanja glasbenih šol. Takrat je šele pojasnilo finančnega ministrstva pokazalo, da je šlo za zelo resno barantanje z zneski: »Ker MIZKŠ ob pripravi predlogov proračunov za leti 2013 in 2014 ni želelo spoštovati sklepov vlade ter pripraviti finančnih načrtov v okviru limitov, ministrstvu za finance ni preostalo drugega, kot da zniža eno od postavk.« Nihče se torej ni zmotil, ko se je glasbenim šolam črtal proračunski prispevek – ničla se je tam znašla za opozorilo.
Že z dosedanjimi ukrepi je država zgolj pri vrtcih letos prihranila 27,3 milijona evrov in dodatni rezi v sistem niso več dopustni. Starši že do zdaj neizpolnjeni obljubi, da bo vrtec tudi zanje cenejši, ne verjamejo več in jo ob znižanju kakovosti predšolske vzgoje tudi odločno zavračajo.
Bi bila pa odkritost pristojnega ministrstva o tem, kaj je v ozadju tako nepremišljenih, neutemeljenih in naglih sprememb, nujna, ne le zaželena. Zato bi morali pristojni o tistem vabilu resno razmisliti, kajti tam se pravil življenja začnejo učiti pri temeljih. Ali kot je dejala Kolarjeva: »V vrtcu se učimo poštenosti, ne lažemo, ne krademo in spoštujemo drug drugega.«
