Vsaj dva razloga bi morali organizatorji upoštevati. V tej zgodbi je bolj malo nedolžnih. Večina je v taboriščih končala v pečeh. Auschwitz je simbolno mesto, ki zaznamuje odločitev velikega evropskega naroda, da bo s pomočjo večine evropskih narodov z zemlje izbrisal celotno judovsko prebivalstvo vzhodne in zahodne Evrope. Ja, ja. Pri tem so sodelovali tako Francozi kot Slovenci. S tem je holokavst zaznamoval sodobno zgodovino in odločil o tako daljnosežnih procesih, kot je prisotnost ameriške vojske na evropskih tleh sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne in današnjo odsotnost zunanje politike Evropske unije na Bližnjem vzhodu. Holokavst je tako grozna stran v zgodovini Evrope, da so Američani lahko z njim upravičili okupacijo zahodne Evrope do današnjega dne, Rusi pa okupacijo vzhodne do leta 1990 in zasedbo njenih vzhodnih meja z argumentom, da so v Kijevu nacisti.
Tako preprosto je to. Dovolj je je pokazati posnetke, ki so jih kamermani Rdeče armade posneli med odpiranjem vrat koncentracijskega taborišča, in vprašati: »A bi radi še enkrat videli to?«
Ne, ne bi.
Konec druge vojne so se ljudje zaklinjali, da se to ne bo ponovilo. Da mrtvih ne bo več treba z bagri brskati iz zemlje in jih identificirati po zobovju. Pa se je ponovilo, takoj ko je Evropa po osvoboditvi dobila priložnost za maščevanje. In potem se je ponavljalo še naprej. V Afriki, Alžiriji, Vietnamu, Kampučiji, Pakistanu, Ruandi, Vukovarju, Srebrenici, Foči, Iraku, do danes, ko v Siriji najstrašnejše stvari snemajo z digitalnimi kamerami in z veseljem objavljajo na youtubu.
Kaj nas je Auscwitz naučil? Da tega ne počno pošasti. Hannnah Arendt nas je v pisanju o procesu Adolfu Eichmannu poučila, da največje grozote načrtujejo sivi uradniki z očali na nosu in kupom formularjev pred seboj. Ljudje, ki zjutraj pojejo zajtrk skupaj z otroki, ki pobožno molijo v vseh religijah tega sveta, potem pa gredo v službo, kjer v centralni Afriki z mačetami lovijo ženske in otroke, v Ameriki sedijo za igralnimi konzolami robotskih letal, v Rusiji čistijo cevi večcevnih metalcev raket, v Kalifatu pa brusijo nože in pihajo na objektive videokamer.
Nič bolj niso strašni od vseh drugih, ki sedijo pred televizorji in jih prizori utopljencev pred obalo Sicilije že malo dolgočasijo, in ugotavljajo, da s temi posnetki iz Sirije pa res pretiravajo in bi jih bilo treba prepovedati. Tega nas uči Auschwitz. Strašne cene brezbrižnosti. Komaj sedemdeset let je minilo.
