Turisti seveda Brazilijo dojemajo predvsem kot deželo sambe, karnevala in prekrasnih plaž. In seveda deželo, v kateri je nogomet doma, navsezadnje so bili že petkrat svetovni prvaki. Toda že vrabci na veji čivkajo, da je status nogometa vse slabši. Nasilje na stadionih, nepotizem, korupcija in seveda vse slabša reprezentanca, ki so jo čustveni navijači za četrto mesto namesto pričakovanega naslova nagradili z žvižganjem. Že pred prvenstvom so bili znani skrb zbujajoči podatki, da si tekme brazilske lige ogleda precej manj ljudi kot na primer onkraj luže. Tekme svetovnega prvenstva so si seveda med Brazilci ogledali le najbolj posvečeni, katerih žep je poln in ne raztrgan. Tistih z raztrganim žepom pa je v tej južnoameriški državi žal precej več.

Odgovorni se sicer hvalijo, da so v zadnjih desetih letih iz revščine dvignili 40 milijonov ljudi, kar je približno petina vsega prebivalstva. Toda trezni opazovalci vedo povedati, da v petem najhitreje rastočem gospodarstvu na svetu revščine ni mogoče prikriti. V dneh pred prvim sodnikovim žvižgom je tako Brazilijo preplavil stavkovni val, da česa podobnega ne bi v živo podoživeli tudi tuji turisti – pripotovalo jih je 600.000, skupaj z domačini pa naj bi zapravili približno 2,5 milijarde evrov – pa so uradniki poskrbeli tako, da so stavke v času prvenstva enostavno prepovedali.

Morebiti se na prvi pogled zdi, da so Brazilci organizacijo svetovnega prvenstva opravili z odliko, toda resnici na ljubo so dela pri številnih projektih močno zamujala, pravočasno pa so jih dokončali le 36 izmed skupno predvidenih 96. To je skrb zbujajoče. V Brazilijo bodo namreč že čez dve leti znova usmerjene oči svetovne javnosti, saj bo organizatorka drugega največjega športnega dogodka, letnih olimpijskih iger. In če so izvedbi nogometnega prvenstva namenili 11 milijard evrov, jih bodo olimpijskim igram še štiri milijarde več. To pa je razumsko gledano že zgodba brez srečnega konca. Zgodovina nas namreč uči, da neposredni prihodki na račun prvega spektakla le redko presežejo tri milijarde evrov, ki v veliki večini romajo na račun Fife (ta bedi nad televizijskimi pravicami in marketingom), drugega pa štiri milijarde (prejemnik večine je Mednarodni olimpijski komite). Osnovni račun kaže, da bodo morali imeti organizatorji čarodejske sposobnosti na področju turizma in trženja infrastrukture v prihodnosti, da se oba športna spektakla ne bosta končala globoko v rdečih številkah.

Brazilci seveda upajo, da ne bo tako, če svetovno nogometno prvenstvo ne bo zgodba o uspehu, pa bodo to plačali najodgovornejši, med katerimi je prva v vrsti predsednica Dilma Rousseff. Za 5. oktober so namreč razpisane volitve...