Skoraj petletno ugotavljanje zbornice, ali in za koliko časa Kaničevi odvzeti licenco, je že samo po sebi sramota za stanovsko organizacijo. Še bolj nespodobne so bile podrobnosti tega procesa. Skupščina zbornice je dvomesečni odvzem licence, ki ga je Kaničevi prisodilo drugostopenjsko razsodišče iste zbornice, omilila na javni opomin. Zaradi te poteze je odstopila večina članov drugostopenjskega razsodišča, ki so med drugim opozarjali na nedopustno ravnanje takratne predsednice Gordane Živčec Kalan v postopku. Da je pri obravnavi primera Nekrep hudo skrenila, so zbornico zatem opominjale mnoge inštitucije – od ministrstva za zdravje do varuha človekovih pravic in protikorupcijske komisije. Slednja je ugotovila, da ravnanji tako skupščine zbornice kot tudi Živčec-Kalanove ustrezata definiciji korupcije. Pozneje so skušali vtis popraviti z novim postopkom, a se je tudi drugič zapletlo. Delno tudi zato, ker ni bilo na koncu nikomur več jasno, kakšen naj bo postopek, da z njim ne bi bilo vse narobe. Nadzor upravne inšpekcije, ki je v drugem koraku temeljito predrugačil njene notranje akte, je zbornici nakopalo prav njeno ravnanje v primeru Kaničeve.
Ugled, ki ga je v tem času izgubila, si bo zbornica težko povrnila. Novi predsednik je kot svoj leitmotiv ob jesenski izvolitvi izpostavil prav povrnitev zaupanja – tako med zdravniki kot tudi v širši javnosti. Duh boljšega sodelovanja med zdravniškimi organizacijami in vznikanje novih daje slutiti, da je zdravnikom za dogajanje pred njihovimi očmi danes bolj mar. Vsaj bolj kot v letih, ko je zdravniška zbornica iz presoje zdravničinega ravnanja naredila primer Nekrep. Na njem so se vsi, od zdravstvene politike do bolnišnic in zbornice, učili, kako ne bi smelo nikoli več biti. Žrtve tega učenja so bili svojci pokojnega dečka, ki so zaman pričakovali pošteno obravnavo in spoštljiv odnos.
Tu se vse začne in pri tem so pogrnili vsi: na začetku bolnišnica, ki se je z družino vmes sicer poravnala, kasneje pa še zbornica, ki si želi pod novim vodstvom to poglavje čim prej zapreti in naslednjič ravnati bolje.
A odnos do prizadetih ni edino, kar se bo moralo spremeniti. Eden od očitkov Kaničevi v dosedanjih postopkih je bil, da se ni obrnila na ljubljanski UKC, kot bi se morala. V januarski številki revije zdravniške zbornice je izkušena specialistka šolske medicine opisala, kako je ob strokovni dilemi pri trinajstletnem dečku poklicala na posvetovalno številko v Ljubljano. Zdravnik, s katerim je govorila, ji je po njenih besedah svetoval, naj se usede za računalnik in sama poišče odgovor. »Kasneje sem razmišljala o kolegici iz Maribora. Kaj če je imela tudi ona podobno 'svetovalno' izkušnjo?« se je vprašala zdravnica. Takšne zgodbe same ponujajo odgovor, zakaj se lahko Sloveniji že jutri zgodi še kakšen primer Nekrep.
