S svojim kolebanjem, kaj storiti v Siriji, so pošiljali pozitivne signale vsem arabskim avtokratom. K naglemu taljenju diplomatske odločnosti za ukrepanje v Siriji in dokončnemu de facto slovesu podpore neenotni sirski opoziciji je prispeval tudi izjemno medel odziv na vojaški udar v Egiptu. Če odstavitve na svobodnih in ne povsem transparentnih volitvah izvoljenega predsednika Muslimanske bratovščine ne Bruselj ne Washington nista mogla opisati kot državni udar, je to bil jasen kazalnik, da sta javno izraženo podporo stremljenjem arabskih ljudstev zavrgla za pragmatično ohranjanje pokrovke na vse bolj brbotajočem loncu Bližnjega vzhoda.
Strah pred širitvijo islamističnih vlad po prevratih v arabskem svetu je nadalje hromil politiko Zahoda do arabskega sveta. Razcvet tujih islamističnih skupin v Siriji, ki so za Irakom in Afganistanom našle novo prizorišče svojega džihada na Levant, je poskrbel za ključni dušilec kakršnih koli zametkov politike Zahoda za prekinitev humanitarne katastrofe v Siriji. Na žrtvenem oltarju se je več 120.000 ubitih Sircev, okoli pet milijonov notranje razseljenih ljudi, več kot 2,2 milijona beguncev in 130.000 izginulih znašlo tudi zaradi želje Zahoda za sklenitev jedrskega dogovora z Iranom. Začasni sporazum s Teheranom je sicer odvrnil možnosti enostranskega vojaškega ukrepanja Izraela in s tem odpiranja pandorine skrinjice na Bližnjem vzhodu, ni pa poskrbel za odločen premik pri odvijanju sirskega klobčiča. Čeprav se bodo čez mesec dni v Ženevi na mirovnih pogovorih sestali predstavniki sirske opozicije z vlado režima Bašarja Al Asada, sklenitev humanitarnega premirja, h kateremu pozivajo ZN in EU, kaj šele celovita prekinitev spopadov, ni nič kaj verjetna.
Če je še nekdanji posebni odposlanec OZN in Arabske lige za Sirijo Kofi Anan poskušal sirsko vladno stran prepričati, da predsednik Al Asad v politični prihodnosti Sirije nima več mesta, so te zahteve iz sicer previdne retorike njegovega naslednika Lakhdarja Brahimija povsem izginile. Do izbrisa je prišlo zaradi povsem zbledelih ciljev Zahoda, ki se je znašel tudi v očitnih navzkrižjih z orožarskimi podpornicami sirske opozicije, Savdsko Arabijo in Katarjem. Od Washingtona do Bruslja se vse bolj uveljavlja tiho prepričanje, da bi Sirija brez Al Asada potonila v še večji kaos. Sirskemu predsedniku Al Asadu se je z malce sreče in veliko pomoči Rusije in Irana letos uspelo obdržati na oblasti. Z retoriko Moamerja Gadafija in trdimi prijemi svojega očeta je preživel v državi genocida, ki ga je soustvaril. Čez dva meseca bo sirska državljanska vojna načela svoje četrto leto.
