Tako preprosta je torej ta reč. V slovenskem primeru so bili, zdaj vemo, ta druga vreča Kanglerjevi radarji – ob njih so se ljudje naenkrat ovedeli, da imajo dovolj skorumpiranih »elit«, njihovega nesramnega bogatenja na plečih skupnosti, bedastega političnega holivuda, ki služi le kot vse bolj prozorna krinka prerivanja za boljši prostor pri koritu, zategovanja pasov brez prave vizije in tako naprej. Večina tistih, ki zadnje tedne prezebajo na trgih, v tem preprosto vidi edino možnost, da ohrani svoje človeško dostojanstvo; označevanje teh ljudi s plačanci, »neosocialisti«, »komunistično internacionalo« in zdaj še z zombiji, ki ga prostodušno izvaja osrednja stranka koalicije, zato ne izkazuje le (vsaj na videz) zgrešene komunikacijske strategije, s katero se vlada odziva na zahteve protestnikov, temveč kaže tudi na, kot se zdi, slabo razumevanje same narave protestov. Povedano drugače, s tem se le krepi vtis, da vladajoča politika, katere diskurz tudi sicer temelji na izključevalnem dualizmu, in ljudstvo živita v dveh različnih občutjih resničnosti. Izumljanje vedno novih besednih zvez s samoumevno slabšalno konotacijo grešnega kozla je v tem primeru le del boja za prevlado ene ali druge interpretacije.
»Kultura je tista, na kateri mora sloneti naša politika, in ne obratno.« Tako nekako bi lahko, prosto po Kosovelu, v grobem opredelili eno od sporočil zadnjega protesta oziroma sobotne »alternativne« proslave kulturnikov, ki je le dan po tako imenovani vseslovenski ljudski vstaji znova zbrala precej spodobno število udeležencev na ploščadi pred parlamentom oziroma od daleč zastraženim Cankarjevim domom, v katerem se je na slovesnosti ob dnevu samostojnosti in enotnosti zbirala (politična) elita. Verjetno ni moč pričakovati, da bi kdo od pripadnikov vladajoče garniture o tem sporočilu resneje razmišljal; ta namreč že od začetka nakazuje, da ji je ljubša »obratna« pot, tudi v primeru, da izraz kultura razumemo v širšem smislu. Da ji je torej bolj kot kultura dialoga blizu politika izvršenih dejstev in da se raje kot v kultivirano soočanje stališč spušča v politikantsko etiketiranje in cinično omalovaževanje resničnih ali namišljenih nasprotnikov, pri čemer zniževanje standardov javnega diskurza vidi zgolj kot še eno sredstvo ohranitve oblasti.
* naključni mimoidoči otrok ob sobotni protestni povorki
