Ravnatelj je tehtal med dvema pravicama – med pravico deklet do nedotakljivosti in do varnosti pri pouku ter med pravico dečkov do obiskovanja pouka. »Izbral sem prvo in zagotovil, da sta domnevni žrtvi v zadnjih treh dneh pouka absolutno zaščiteni.« Da obojega hkrati vsem štirim učencem v tistem trenutku ni mogel zagotoviti, inšpekcije, kot vse kaže, ni zanimalo. Osem mesecev, toliko časa je trajal izredni inšpekcijski nadzor, je imela pred očmi predvsem tisto pravico, na katero so se anonimni prijavitelji osredotočili v svoji prijavi – pravico do obiskovanja pouka. Celo varuhinja človekovih pravic je poudarila, da je v postopkih treba upoštevati »tudi domnevno nedolžnost vsakogar, dokler mu pristojni organi ne dokažejo nasprotno«.
A da imajo otroci v šoli hkrati tudi pravico do varnosti in telesne nedotakljivosti, ki je zapisana tako v ustavi kot v konvenciji o otrokovih pravicah, so pristojni pozabili. Država je tako šoli med drugim dolžna ponuditi pomoč pri ugotavljanju, prijavljanju, obveščanju, obravnavanju in ukrepanju ob sumu nasilja. Proti šoli mora celo ukrepati takrat, ko ta ne stori nič, kadar drugi učenci izvajajo nasilje nad posameznikom. »Šola, ki ni ničesar storila, čeprav je za tako nasilje vedela oziroma bi kot skrbna šola morala vedeti, je odgovorna za kršitev pravice do varnosti,« je zapisano v priročniku o človekovih pravicah v šoli. Torej je ravnatelj, če v ospredje postavimo to pravico, vendarle ravnal prav!
Ni pa prav, da se je torej inšpektor osredotočil zgolj na eno pravico, drugo pa popolnoma zanemaril. Še več – zdi se, kot da bi pristojni nekako spregledali, za kaj gre. Vedejo se, kot da bi šlo za »splošno šolsko problematiko«, navajajo zakone in pravilnike, zanemarjajo pa, da sta bili dekleti domnevno spolno zlorabljeni. Inšpektorjeva odločitev sporoča, da so zamujene ure matematike dečkov, ki naj bi spolno zlorabila sošolki, pomembnejše od za vselej zaznamovanega življenja domnevno zlorabljenih deklet!
Za trajne ukrepe proti šolarjem, ki so osumljeni podobnih dejanj, je zagotovo treba počakati sodni epilog. A ravnatelji bi morali imeti na voljo tudi učinkovite začasne ukrepe, ki bi jih lahko, da bi zaščitili domnevne žrtve nedopustnih dejanj, uporabili takoj. Za omenjeni dekleti bi bil denimo ukor v torbi sošolcev, ki naj bi ju zlorabila, a bi morali med poukom biti v njuni bližini, slaba zaščita.
Potrebujemo torej kak nov pravilnik? Morda, a žrtve zlorab lahko učinkovito zaščitijo le ljudje, saj bo vselej obstajalo kaj, kar v pravilniku ne bo zapisano.
Kot državljanka se opisanih kratkovidnih odločitev pristojnih bojim. Kot mati pa si želim, da bo ravnatelj šole mojih otrok, če bo moral ukrepati, to storil hitro in učinkovito, in če bo tako ocenil, tudi zgolj na podlagi zdrave pameti. Starši otrok, predvsem žrtev, verjetno pa ne tudi storilcev, mu bomo zagotovo hvaležni.
