V (hiper)inflaciji pogosto premalo natančnih informacij so tako priložnost za dober zaslužek s slovenskim dolgom že zdavnaj zavohali »očetje« svetovne finančne krize z Wall Streeta. V resnici gre le še za vtis. Za »pomiritev« vsaj na pogled abstraktnih finančnih trgov, ki imajo nenavadno veliko človeških lastnosti. So razburjeni, včasih celo histerični. Smo le ena od figur na šahovnici boja med evropskim jugom in severom, med dolžniki in upniki. Ti pri reševanju terjatev lastnih bank za razliko od drugih zgodovinskih obdobij tokrat ne želijo slišati ne za njihov delni odpis ne za olajšanje dolžniških bremen s »kontrolirano« dozo inflacije.
Gre torej za igro, v kateri lokalne kapitalsko-politične klike na dolgi rok ne morejo zmagati. To sicer samo po sebi ne bi bilo nujno slabo, če ne bi bila cena končnega razpleta (pre)visoka: poleg izgube precejšnjega deleža suverenosti tudi velik udarec življenjskemu standardu večine državljanov. A zdi se, da se slovenska politika razsežnosti te igre še vedno ne zaveda. V dneh, ko bi se morala najbolj ukvarjati z vsebino (beri: operativnim začetkom sanacije bank, reševanjem delovnih mest ali kriznim rebalansom proračuna), se je spet zaposlila s formo, natančneje fiskalnim pravilom. Ali The Economist Slovenije ob naraščajočem deležu slabih posojil v bankah res ne bi omenjal med dominami, če bi ga naša država v ustavo zapisala že lani?
Še več, vse bolj jasno je, da se je slovenska politika prav v času, ko bi potrebovala največ operativnosti, idej in – če hočete – vizij, kako naprej, povsem izpela. Pozabite na razprave o perspektivnih gospodarskih panogah, zmanjševanju birokratskih ovir, družbi znanja, reševanju težav dolgotrajno brezposelnih ali stanovanjskih težavah mladih družin. Ne, na njenem dnevnem redu so že več kot leto dni bolj ali manj le fiskalno pravilo, način upravljanja državnega premoženja, slaba banka, varčevalni ukrepi in pokojninska reforma. Teme, ki dajejo »bazo«, ne pa tudi »nadstavbe«. Ki same po sebi še bolj odtujujejo politiko od ljudi. Ki jih ne razume niti pomemben del političnega razreda.
Pri tem je največja ironija, da sta »levica« in desnica, ki jima tako radi očitamo blokovsko politiko, prav na točki, ki ne zahteva razmišljanja o tem, kakšna bo Slovenija čez tri, pet ali deset let, dosegli »zgodovinski kompromis«. Da obe opciji, ko prideta na oblast, dejansko le še sledita isti liniji. Ali drugače: ko Alenka Bratušek na CNN govori, da bo vlada nadaljevala privatizacijo, javnofinančno konsolidacijo in slabo banko, gre za iste »plonk« lističe, s katerih je pred nekaj meseci bral Janez Janša.
