Minister jo je slabo odnesel, ker jeza takrat še ni bila organizirana, kanalizirana in kultivirana, kot je danes, bila je groba, prvinska, in zaradi tistega primitivnega izbruha nas je bilo vse skupaj tudi malo sram. Od takrat naprej je minister razumel, da se lahko pojavlja le v nadzorovanih scenarijih, pa še v teh so ga pogosto izžvižgali. Tedaj je minister tudi še uporabljal pomirjujočo govorico, da združitev ministrstev ne pomeni drugega kot administrativno združevanje z večjo učinkovitostjo in manjšimi stroški.
Danes je čisto drug čas, tudi minister ne pripoveduje več pravljic, minister sploh nič več ne reče. Kaj bi še lahko rekel v situaciji, ko je njegova kredibilnost, tako zaradi mesarjenja po kulturi kot po šolstvu in znanosti, enaka ničli? Prihrankov seveda ni bilo, učinkovitost pa… če jo merimo po zmanjševanju proračuna, ukinitvah in krčenjih kulturnih inštitucij, davčnem kaznovanju samozaposlenih v kulturi in poskusih neposredne cenzure umetnosti, izjemno velika. A ne tiste vrste, ki jo je obljubljal…
Danes in takrat je šlo za velike stvari, ki temeljno zadevajo kulturo in jo hkrati daleč presegajo. Danes je jasno, da je bila ukinitev ministrstva amputacija samostojnega glasu kulture pa tudi šolstva, znanosti, športa, da so bloke zlepili zato, da so lahko povprek rezali sredstva in hkrati disciplinirali drugače misleče.
Danes so protesti dozoreli, postali so kultivirani in kulturni. Danes ministra, če bi si slučajno upal med ljudi, ne bi več tako grobo ozmerjali kot lani, verjetno bi uporabili kakšno domiselno simbolno gesto. Danes se tam, na ploščadi pred Cankarjevim domom, poje, igra, spodbuja pozitivna, konstruktivna čustva, humor, nenasilje, spoštljivost. To je dobro, ljudje se jasno zavedajo, da so militantna neprizivnost, brezobzirnost in želja po obračunu na strani oblasti, da besni psi komaj čakajo, da jih spustijo z verig. Ampak ljudje vse bolj tudi vedo, da cvetlične revolucije le redko uspejo, da uspejo le, če so na drugi strani zmožni razbrati sporočilo simbolne moči rože proti tanku, če imajo vsaj toliko mozga kot tisti jugo oficir pred desetletji, ki je znorel, ko je na manevrih zagledal tank, ki naj bi ga vojaki zakamuflirali pred sovražnikom, ti pa so ga spremenili v cvetličnjak – flower power. Rože so morali odstraniti, tank pa pokriti z blatom, da je spominjal na velikanski kup dreka. Potem je bil zadovoljen.
Slovensko protestniško gibanje je tako pred dilemo: kako dolgo še s kulturo in prosveto nad to agresivno in ignorantsko četo? Ki si uzurpira javni prostor in ograjo pred parlamentom potiska vse dalje stran, tako da bodo protesti kmalu že na Barju, ki se moralizatorsko zgraža nad vsako »nevzgojenostjo« protestnikov, sama pa medtem z državnim denarjem vozi svoje ljudi na režimske demonstracije? In slovenska umetnost je pred vprašanjem: ali premore še kakšno prodornejšo, bolj svežo umetniško gesto, ki ne bi bila tako lepo zveneča, tako predvidljiva in tako mamam in ostarelim revolucionarjem všečna?
