Izgradnja protipoplavnega nasipa, zadrževalnikov in nadzornih objektov v skupni vrednosti 6,8 milijona evrov se je opredmetila šele v letu 1 po novembrskih poplavah, ko se je po dravski strugi stekla stoletna voda in ob njej povzročila ogromno gmotno škodo. »Poplave so projekt potisnile z mrtve točke,« je prepričan Mitja Horvat, župan Dupleka.
Bolje pozno kot nikoli, zdaj pravi župan. A grenak priokus ostaja. Škoda na premoženju občine in njenih občanov bi bila bistveno nižja, če bi bil zaščitni sistem lani že v funkciji. Poleg tega je država v preteklosti imela vse možnosti, da bi daljnovidno ukrepala in ji zdaj ne bi bilo treba iz svoje prazne blagajne praskati zadnjih denarcev za finančno pomoč prizadetim.
V Sloveniji že 12 let deluje vodni sklad, ki se polni s plačilom koncesnin za rabo vode in z vodnimi povračili. Osnovno poslanstvo sklada naj bi bila gradnja protipoplavne infrastrukture, ki jo potrebujejo ogrožena območja ob Dravi in ob številnih drugih slovenskih vodotokih. A kaj, ko takšni projekti že dolgo niso več prioriteta sklada. Po zaslugi posavskega poslanskega lobija se ta sredstva večinsko stekajo v projekt izgradnje hidroelektrarn na spodnji Savi.
Zagovorniki tega premetenega prečrpavanja vodovarstvenih financ v elektroenergetske naložbe bodo to početje utemeljili s tem, da pristojni pač niso pravočasno pripravili zadosti projektov za gradnjo protipoplavne infrastrukture in je denar zato zastajal v vodnem skladu. Že res, seveda pa se je treba tudi vprašati, zakaj se ministrstva, pristojna za okolje, v preteklosti niso bolj strateško lotila priprave načrtov, s katerimi bi izboljšali protipoplavno varnost v Sloveniji.
Četudi pri največji dobri volji in angažiranosti državnih uradnikov ne bi zmogli pripraviti dovolj protipoplavnih projektov, s katerimi bi se letno počrpalo tistih 48 milijonov evrov, ki se jih steče v vodni sklad, bi pa gotovo lažje in hitreje pripravili načrte, s katerimi bi se, denimo, zaščitila podtalnica. Ali načrte za vzdrževanje vodnih virov, s katerimi bi sanirali dotrajane vodne sisteme, v katerih ponikne v zemljo od 30 do 45 odstotkov pitne vode. Namesto tega pa se pod krinko protipoplavnih ukrepov sistematično prvenstveno financirajo elektroenergetske naložbe.
Bržkone se bo tukaj oglasil kak prekaljeni politični maček iz Zasavja in trdil, da mreža hidroelektrarn (ne)posredno izboljšuje protipoplavno varnost.
Po svoje bo imel celo prav. Veriga elektrarn na Dravi, elektrarniški kanal in akumulacijska jezera pri Mariborskem otoku in v Zlatoličju so bistveno prispevali k temu, da se center Maribora 5. novembra lani ni znašel več metrov pod vodo, temveč je stoletni vodni poplavni tok prizadel kraje južneje ob stari dravski strugi, ki so morali utrpeti podivjanost ogromnih količin vode, za katero v kanalu ni bilo prostora.
Omenjeno utemeljevanje smotrnosti početja vodnega sklada je slaba tolažba za vse tiste ljudi, ki živijo in delajo ob slovenskih rekah in ne bodo nikoli deležni ustrezne elektrarniške zaščite. K njim bi se moral večinsko stekati denar iz vodnega sklada, elektrarne pa bi si morale najti finance drugje, ne pa da se zanašajo na prikrito in nenamensko državno pomoč. Protipoplavna varnost bi morala biti najvišja prioriteta. »Stoletne« vode bodo namreč zaradi podnebnih sprememb še velikokrat poplavljale našo deželo. To, kar smo doživeli doslej, je bil šele začetek.
