Ta bi spremembe vsekakor potrebovala. Več kot petnajst let prostorski strokovnjaki zaman opozarjajo na malomarno ravnanje s prostorom. »Vsi, ki so imeli denar, potrebo in željo, so si po deželi zgradili, kar so si pač želeli,« je že pred dvema letoma za Dnevnikov Objektiv pojasnjevala krajinska arhitektka in urbanistka Maja Simoneti. Koliko je takšnih objektov, zgrajenih v nasprotju s predpisi ali čisto mimo njih, v državi ne ve nihče. Nekaj zaradi tega, ker so se pri starejših neevidentiranih objektih papirji tudi na pristojnih uradih že izgubljali. Kot drugo se je pokazalo, da na geodetski upravi, kjer s pomočjo stalnega zračnega snemanja slovenskega prostora vodijo najpopolnejšo evidenco stavb v državi, nimajo pristojnosti za preverjanje njihove zakonitosti. To pristojnost ima inšpektorat za promet, energetiko in prostor, kjer pa evidence o nelegalnih gradnjah ne vodijo.
Čeprav takšna nepovezanost evidenc in pristojnosti ustvarja invalidno izvršilno politiko in kaže na pomanjkanje interesa zakonodajalca, da bi črnograditeljem pristrigel peruti, to še zdaleč ni največja ovira za preprečevanje gradenj, kot je tista družine Vitoslava Türka. Ne nazadnje je bil o njej prostorski inšpektorat obveščen že leta 2007. Redkobesednost, s katero na inšpektoratu (ne) pojasnjujejo, zakaj se od takrat ni zgodilo nič, ustvarja močan sum, da šestletnega moratorija za ukrepanje zoper Türkove niti s kadrovsko podhranjenostjo gradbene inšpekcije ne morejo pojasniti.
Če je s tega vidika primer Türkovih morda toliko bolj poseben, da bi ga v roke morala vzeti tudi policija, v splošnem lahko verjamemo, da 73 inšpektorjev ne zmore ažurno reševati vseh prijav o črnih gradnjah. Sredi lanskega leta so inšpektorji vodili postopke v 10.269 zadevah, pri čemer so za nekaj manj kot polovico od njih izdali inšpekcijsko odločbo. Da s tem zgodbe še ni nujno konec in da se lahko pravdanje črnograditeljev z oblastmi nadaljuje skoraj do onemoglosti, vemo iz primera črne gradnje direktorja Lekarne Ljubljana Marka Jakliča, ki je inšpekcijsko odločbo prejel že maja 2005, toda po osmih letih njegovo prenovljeno kmečko poslopje z bazenom v krajinskem parku Polhograjski dolomiti še vedno stoji.
Kajti spet smo pri invalidni zakonodaji, ki inšpektorje namesto na teren pošilja za pisalne mize pisat razna poročila in vedno nove odločbe za isti primer. Če je recimo razumljivo, da se na ugotovitev inšpektorja o črni gradnji lastnik lahko pritoži, je veliko manj jasno, zakaj lahko izpodbija tudi sledeči sklep o rušenju objekta.
Takšnih in podobnih birokratskih neumnosti je prostorska zakonodaja polna. Na eni strani smo jo tudi z nepremišljenim vključevanjem vedno novih bruseljskih zahtev tako zapletli in podražili, da zaboli glava vsakogar, ki bi želel graditi po predpisih. Na drugi strani se je politika reševanja te problematike lotila po najenostavnejši poti čim večjega razpuščanja pravil gradnje, brez vsakršnega dogovora s tistimi, ki skrbijo za njihovo implementacijo na terenu. S tako nedomišljenimi spremembami, katerih krona je kljub dvema novelacijama še vedno zadnja Černačeva uredba, zagotovo ne bomo ohranili tiste krajinske podobe Slovenije, ki jo tako radi kažemo turistom. Če bodo vse te spremembe skupaj z medijsko odmevnimi razkritji črnih gradenj sprožile bolj poglobljen razmislek o tem, kako olajšati gradnjo investitorjem in hkrati poskrbeti za urejen slovenski prostor, pa so dobrodošle.
