Ministrstvo šolam ne le dovoljuje, pač pa celo narekuje, naj si med seboj podajajo učitelje. V zloglasni okrožnici, ki so jo prejeli osnovne in glasbene šole, šole s prilagojenim programom ter zavodi za izobraževanje otrok in mladine s posebnimi potrebami, piše: »Pri upokojitvah najprej skušajte prerazporediti delo med obstoječe sodelavce vaše šole. Pri tem se povezujte s sosednjimi vzgojno-izobraževalnimi zavodi. Posamezni delavci lahko tako dopolnjujejo svojo učno obveznost.« Cilj je zmanjšati število zaposlenih v šolstvu za en odstotek v letošnjem in za dodaten odstotek v prihodnjem letu.
Mnogi so zaradi navodila iz okrožnice prepričani, da si bodo po novem ravnatelji med seboj podajali učitelje, s katerimi niso najbolj zadovoljni. Podajali si bodo, kot jih je po istoimenski igri poimenoval eden od kritičnih ravnateljev – gnila jajca. Za primer vzemimo učiteljico angleščine, ki se pri svojem delu ni izkazala in je v slabo znanje tega jezika pahnila mnoge generacije, ki jih je učila. Njej bo ravnatelj lahko z zgoraj zapisanim dovoljenjem iz okrožnice ministrstva, če bo le dovolj preračunljiv, povsem legalno predpisal (pre)malo ur. Tako jo bo za preostali čas, ko mora poučevati, da izpolni svojo učno obveznost, ponudil sosednjim šolam. A takšno menjavanje bo s seboj nosilo tudi velika tveganja. Verjetnost, da bo v zameno za svojo nepriljubljeno učiteljico dobil nepriljubljeno učiteljico iz sosednje šole, je velika.
Verjetno pa se bodo na polju delno odvečnih učiteljev znašli tudi povsem ustrezni ali celo izvrstni učitelji, ki v matični šoli zaradi takšnih ali drugačnih razlogov opravijo premalo ur. Ti bodo udeleženi v dodatni igri. Ko bodo čakali, kdo jih bo vzel v svoj kolektiv, bodo razumeli nelagodje gibalno manj spretnih učencev pri športni vzgoji oziroma po novem športu (ko smo že pri varčevanju – sprememba imen predmetov bo šole samo zaradi menjave dokumentacije stala okoli 435.000 evrov), ko se oblikujejo ekipe za igro med dvema ognjema. Ravnatelji bodo igrali vlogo odposlanca. V svojo ekipo bodo jemali tiste učitelje, ki so njim (in vsem, ki odločajo o njihovem nadaljnjem ravnateljevanju, torej predstavnikom staršev, občinskim veljakom in zaposlenim v svojem kolektivu) najbolj pogodu. Na koncu bodo ostali tisti, ki jih nihče noče. A jih bo moral vzeti prvi, ki bo ugotovil, da jih ima še vedno premalo...
Nekateri drznejši ravnatelji bi, če bi imeli dovolj avtonomije, ne pa da morajo za vsako malenkost, razen za menjavo učiteljev, pridobiti soglasje, popolnoma spremenili organizacijsko strukturo pouka in zaposlenih v svoji šoli. Drugi si želijo, da bi ministrstvo upoštevalo njihove posebnosti in jim svetovalo, kako do zastavljenih številk. Dalo bi se marsikaj, pravijo, a ne povsod na enak način. A na ministrstvu so navodila pač zapisali v okrožnico in jih ravnateljem ponovili na srečanju. In tako so, kot smo vajeni že leta in leta, na poti do ciljev ubrali bližnjico.