Primer so na sejo sodnega sveta uvrstili na pobudo poslancev SDS, ki so se zgražali nad fotografijami predsednice okrajnega sodišča, ko se je na koncertu neke rock skupine v Kranju leta 2008 tako kot vsi drugi udeleženci odela v pionirsko ruto in kapo. Slednja naj bi namreč veljala kot vstopnica za koncert. Zgolj nenavadno naključje je, da so se sporne fotografije najprej pojavile na opravljivem portalu, ki že dolgo igra po notah, ljubih predsedniku SDS Janezu Janši. Tega pa so, še eno naključje, prav na ljubljanskem okrajnem sodišču lani obsodili zaradi afere Patria. In še zadnje nenavadno naključje, fotografije so v javnosti zakrožile le malo za tem, ko je sodbo okrajnega sodišča in s tem zaporno kazen za Janšo potrdilo tudi višje sodišče.
Četudi pustimo ob strani dejstvo, da gre za očiten poskus diskreditacije Vesne Pavlič Pivk, je treba priznati, da stališču sodnega sveta (»sodnik mora upoštevati, kako javnost doživlja okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom o njegovi nepristranskosti«) ni kaj očitati. Od sodnikov namreč upravičeno pričakujemo, da se bodo tudi zunaj službe obnašali zadržano in da se bodo samoomejevali, kar je med drugim cena trajnega mandata njihove funkcije. Pri sodnikih je zelo pomemben že sam videz nepristranskosti, čeprav je seveda neki koncert v pionirski opravi težko oceniti kot poistovetenje s komunistično ideologijo, kot so hoteli prikazati v SDS, saj sta rdeča rutka in modra kapica v socialistični Jugoslaviji predstavljali kvečjemu simbol mladosti.
Tisto, kar je v celotni zgodbi najbolj sporno, je očitno dejstvo, da v sodstvu ne veljajo enaka merila za vse. Najboljši dokaz za to je kar sam predsednik sodnega sveta Janez Vlaj, ki je leta 2006 kot eden od petih vrhovnih sodnikov javno podprl kandidaturo Franceta Arharja za ljubljanskega župana. Ob njem sta to takrat storila tudi Jan Zobec in Mitja Deisinger, ki sta danes ustavna sodnika. Zato bi se morali vprašati, kako lahko omenjeni sodniki zasedajo tako vplivna mesta v sodstvu, saj so do obisti poteptali načelo nepristranskosti kot enega ključnih elementov sodniškega dela. Če bi na tehtnico postavili obisk sodnice na »pionirskem« koncertu in javno podporo sodnika določenemu politiku, ne bi bilo dvoma, katerega sodnika bi težje dojeli kot objektivnega.
A to ni edino ravnanje Janeza Vlaja, ki bi ga lahko razumeli kot sporno. Predsednik sodnega sveta je namreč v prostem času tudi igralec, ki si ga lahko v ljubljanskem šentjakobskem gledališču ogledate v politični komediji z naslovom Da, gospod premier. Na prvo žogo to morda ni v neskladju s sodniško funkcijo, nerodno je le, da se Vlaj na odru pojavi tudi oblečen zgolj v spodnje hlače. Težko bi rekli, da je s takšno vlogo ravno prispeval k dvigovanju ugleda slovenskega sodstva, je pa malo verjetno, da bo sodni svet kdaj razpravljal o primernosti njegovega ravnanja.
