Zaradi česar koli že – in ne more biti skrivnost, zaradi česa – so slovenski dnevniki v preteklem desetletju dobili lastnike, ki jih imajo še danes, je gotovo, da so danes v tej mimozakonski (z elementi nezakonske) zvezi nesrečni vsi. Novinarji tako in tako že od vsega začetka, lastniki pa zadnja leta, ko je zaradi strukturnih in konjunkturnih razlogov časopisno založništvo začelo prinašati (vse večjo) izgubo, hkrati pa so časopisi kot »tradicionalni« mediji začeli izgubljati družbeni vpliv. Lastniki tako sedijo na vsestransko nasedlih naložbah. Pivovarna Laško denimo na okroglo stomilijonski v Delo in posredno na dvajsetmilijonski v Večer; levji delež tega je resda že odpisan, toda tudi pretežni delež tistega, kar je še knjiženo, čaka ista usoda. Nemara celo ves.
To ni slovenska posebnost, kajti razen nekaj odstotkov je – kajpada, nekaj dobičkov je v dveh desetletjih, nekako do leta 2007 tudi pobral – moral skoraj vso naložbo v Boston Globe odpisati tudi New York Times, medtem ko se je Chicago Tribune z velikansko nasedlo naložbo v Los Angeles Times pred upniki po osmih letih rešil s prisilko.
Malo manj stran od Slovenije pa številni poznavalci dvomijo, da ima nemški medijski koncern Springer sploh še založniške ambicije oziroma predstavo, kakšne naj bi bile in kako jih uresničiti. Prodaja Hamburger Abendblatta, s katerim je Axel Springer leta 1948 postavil temelje kasneje dolga desetletja najbolj vplivne medijske hiše v državi, je bila simbolična potrditev, da Mathias Döpfner, šef koncerna, v resnici nima založniške vizije. Vsaj ne takšne (čeprav je obdržal Bild in Welt), ki bi bila povezana s časopisi in resnim novinarstvom. Toda na drugi strani prevladuje ocena, da se je Döpfnerju posrečil kar spodoben enkratni posel. Dobiti skoraj milijardo evrov za del založniškega programa z usihajočim dobičkom in več kot negotovo dolgoročno perspektivo, ni slabo, čeprav je moral Springer to kupčijo delno subvencionirati.
A to je bilo mogoče v Nemčiji in bo morda še na kakšnem razmeroma velikem trgu, na katerem lahko ima koncentracija sinergijske učinke in zaradi posledičnega znižanja stroškov upočasni zaton tiskanih medijev. V Sloveniji ne kaže računati niti na skupino Funke (njen predhodnik, nekdanji WAZ, je bil zadnja leta pogost prevzemnik ene ali druge slovenske založniške hiše v špekulacijah slabo obveščenih), niti na Jeffa Bezosa, niti na tega ali onega »filantropa« z milijoni. Slovenski dnevniki bodo v tiskani ali digitalni izdaji bodisi obstali bodisi propadli s svojimi sedanjimi lastniki. (No, nemara bi se dalo vsaj približno spodobno prodati Slovenske novice, a brez vsega drugega Delovega balasta.)
Kar ni najhujše. Naravnost katastrofalno pa je, da ob kolektivni fiksaciji z usodo obstoječih časopisov ni videti, kako bi bilo mogoče ustvariti kaj novega prostora za resno novinarstvo in nove poslovne modele. Pa pri tem denar niti v teh časih verjetno sploh ni usodna ovira.
