Nekdanji vladar države Silvio Berlusconi je kompromisnemu premierju Enricu Letti v trenutku največje stiske ponudil pomoč, ki zares šteje: politično neumnost nasprotnika. Zagrozil je, da bo vladi odvzel podporo svoje stranke, če njemu odvzamejo parlamentarno imuniteto in sodiščem dovolijo, da ga pošljejo v zapor. Edini izhod bi bile predčasne volitve v času, ko nad državo visi grožnja gospodarskega poloma. Letta je iz tega naredil nekaj, kar bi moralo postati politični trend. Sprejel je izziv in zahteval neposreden dvoboj na glasovanju za zaupnico. V sijajnem govoru je potezo predstavil kot politični trik, ki je Italijo potisnil na rob prepada. Padec vlade in predvolilni kaos bi dala finančnim trgom ravno toliko veselja, da bi Italijani lahko pozabili na obljubo o boljšem življenju. Ohranitev vlade bi okrepila ugodnejše evropske politične trende, ki so jih napovedale izjave Angele Merkel o Italiji po zmagi na nemških volitvah. Berlusconijevo samoljubje proti pragmatizmu premierja Lette.
Berlusconi bi moral zmagati. To zna. Prišlo pa je do upora v njegovi stranki. Petindvajset poslancev pod vodstvom nekdanjega Berlusconijevega notranjega ministra Angelina Alfana je napovedalo, da bodo razcepili stranko in proti neposrednim ukazom šefa glasovali za zaupnico vladi. Berlusconijeva stranka se ni razcepila na golobe in jastrebe. Tam so sami jastrebi. Razcepila se je na diletante, ki lahko svoje politično preživetje vežejo izključno na preživetje Silvia Berlusconija, in na rutinirane poklicne politike, ki lahko brez težav poslansko manjšino pretvorijo v stranko. Alfano ve, da je Berlusconi politično mrtev arestant, ki mu bo v prihodnosti samo oteževal kariero. Ravnal je kot politik.
Obrat Berlusconija je bil dramatičen. Ko je videl, da se mu stranka cefra, se je umaknil in napovedal, da bo cela njegova stranka glasovala za vlado. Vse grožnje so bile velik nesporazum. Iz jastreba se je poskusil preobraziti v goloba in je končal kot oskubljena kokoš. Italija ima bolj trdno vlado kot prej.
To mora biti zares zanimivo v velikem gledati iz pisarne ameriškega predsednika Baracka Obame in v majhnem izza pisalne mize slovenske premierke Alenke Bratušek. Tako kot Letta oba vladata sredi norosti nekompatibilnih političnih pozicij z nezanesljivimi zavezniki. Obama je v podobnem govoru kot Letta pozval zmerne člane republikanske stranke, naj pridejo k pameti in se izvijejo iz vloge talca desnih radikalcev. Alenka Bratušek se je odločila za izjavo za javnost.
Položaji treh politikov niso enaki, ni pa se mogoče upreti mamljivim primerjavam. Bratuškova je svojo izjavo napisala tako, kot da je zelo natančno poslušala govor Enrica Lette. Je v še bolj zanimivem položaju kot on. Država je v podobni godlji kot Italija, ona pa je prevzela položaj z enakimi pomisleki kot on. Ima dva zanimiva nasprotnika. Nekdanji premier Janez Janša je s svojimi povabili evropski trojki, naj prevzame stvari v svoje roke, potisnil državo na rob prepada. Zoran Janković je s kandidaturo za predsednika stranke in protikorupcijsko komisijo za vratom naredil velik korak naprej.
Položaj je narejen za preizkus političnih veščin ljudi, ki so si lokalno in nacionalno politiko izbrali za poklic. »Čas za igrice se je nepovratno iztekel!« je zapisala premierka v prvem zares prepričljivem besedilu svojega mandata. Ko bi le bilo res in bi se iz tega izvili kot normalna država.
