Tudi zaradi tega, zavedajoč se potencialnih težav z ratifikacijo njene pristopne pogodbe, je Hrvaška postopoma popuščala, čeprav morda preračunljivo. Najprej je pristala na zahtevo Slovenije, da se za posredovanje spet obrne na Banko za mednarodne poravnave (BIS), kot določa s stališča vseh držav naslednic SFRJ ratificiran nasledstveni sporazum, vedoč da je to predvsem zaradi BiH trenutno malo verjeten scenarij. Nato je pristala, da bo v primeru kompromisne rešitve, s katero BIS niti ne bi bil potreben, umaknila za Slovenijo sporne tožbe. Zunanja ministrica Vesna Pusić z izjavami ni omejevala vsebine mogočega kompromisa, je pa to deloma storil slovenski zunanji minister Karl Erjavec, ki je nekajkrat dejal, da ni možnosti, da bi Slovenija Hrvaški kaj plačala. Ocena je tudi bila, da Hrvaška zaradi urnika vstopanja v EU bolj potrebuje kompromis.

Kakšen ta je, sta zunanja ministra v sredo na Otočcu skrivala. Doslej se je ugibalo o poravnavi dolgov in terjatev LB Zagreb pa o mogočem obročnem nakazilu denarja Slovenije Hrvaški za del sredstev, s katerim je slednja poplačala dve tretjini varčevalcev LB Zagreb, in o arbitraži. Nobena od teh možnosti se ni zdela sprejemljiva za obe strani in pogajanjem je v sredo v nekem trenutku po besedah Erjavca kazalo precej slabo. Potem pa se je na mizi znašla "inovativna" rešitev, kot jo je označila Pusićeva, ki je dobila zeleno luč obeh strani. V dvajsetih letih natezanja o tem vprašanju gre za enega redkih dogovorov o vprašanju Ljubljanske banke, kar mu daje ustrezno težo in pomen.

Med ostalimi velja omeniti vsaj štiri: dogovor iz leta 1999 o neobvezujoči presoji vprašanja s strani Mednarodnega denarnega sklada, predlog Sveta Evrope iz leta 2004 o ustanovitvi sklada za poplačilo deviznih varčevalcev na tleh nekdanje Jugoslavije, dogovor Kosor-Pahor iz leta 2010 ter sporazum o nasledstvu, ki velja od leta 2004 in govori o takojšnjem začetku pogajanj o jamstvih za prenesene devizne vloge. Vsi ti so ali propadli ali se ne izpolnjujejo. Zato so opomin, da so pred dogovorom Pusić-Erjavec še predvidljivi in morda nepredvidljivi izzivi. Najprej se morata o "podvariantah" rešitve uskladiti obe vladi oziroma premierja Janez Janša in Zoran Milanović, nato pa sta najmanj dve možnosti: ali bo šel dogovor po poti sporazuma Drnovšek-Raćan in ga bo najmanj ena stran doma raztrgala ter s tem pokopala, ali pa bo šel po poti arbitražnega sporazuma (pri čemer je ta pred ratifikacijo vseeno zelo načel slovensko in hrvaško politiko in javnost). Druga varianta se vseeno zdi verjetnejša, četudi ratifikacije hrvaške pristopne pogodbe morda ne bo po zdaj zamišljenem urniku. Nad sporazumom Drnovšek-Račan namreč ni viselo vprašanje vstopa v EU, kot je že bil primer pri arbitražnem sporazumu, zdaj pa je prisotno še neprimerno bolj.