Decembra lani, ko so bili protesti vstajnikov v polnem razmahu, je Janša izpostavil nujnost enajstih sprememb političnega sistema, katerih sprejem bi »nagradil« z razširitvijo koalicije ali s še enimi predčasnimi volitvami. »Ne zdi se mi spodobno, da politična stranka trguje, da ne rečem izsiljuje, na tak način,« je Janševo ponudbo ocenil prvak tedaj koalicijske DL Gregor Virant. Na celjskem kongresu SDS pred dvanajstimi leti je Janša postavil ultimat: če bo Ivo Hvalica izvoljen v izvršilni odbor stranke oziroma v njem ne bodo člani, ki jih je izbral on, bo morala SDS izvoliti novega predsednika.
Sedanje izsiljevanje SDS glede vpisa fiskalnega pravila v ustavo torej ni nekaj novega; pravzaprav je ta tema že drugič predmet Janševih pogojevanj. Pred lanskimi parlamentarnimi počitnicami je takratni premier celo grozil, da bo na sprejem te ustavne spremembe vezal zaupnico vladi. A je po poletnem dopustu (očitno tudi v luči ugotovitve, da bi mu bila nezaupnica izglasovana) na to grožnjo pozabil. In tudi na nujnost, da se fiskalno pravilo nemudoma in za vsako ceno vpiše v ustavo. Dokler ni bila izvoljena nova vlada.
Parlamentarne stranke rešitev o vnosu fiskalnega pravila v ustavo sicer v glavnem podpirajo (pomisleke ima le del SD, ki vidi pravo rešitev v zakonski ureditvi tega vprašanja), različni pa so pogledi, kdaj naj bi se to pravilo uveljavilo. Če bi ostali pri predlagani letnici 2015, bi morali – kot kažejo vladni izračuni – upokojenci, javni uslužbenci, prejemniki socialnih transferjev... plačati previsoko ceno. Zato predlagajo, da se datum uveljavitve prestavi za dve leti.
Vendar v SDS na možnost nadaljnjega dogovarjanja ne pristajajo. Ena od zadnjih Janševih zahtev je bila celo, da državni zbor prestavi odločanje o omejitvi referenduma na čas po obravnavi fiskalnega pravila (čeprav pri tem verjetno ni nepomemben drugačen pogled na referendum iz opozicijskih klopi kot pa iz koalicijskih). »Ponovno odlaganje in prelaganje odločanja o tej ustavni spremembi bi bilo za državo škodljivo,« poudarjajo v SDS. A bo, če so o nujnosti vpisa fiskalnega pravila v ustavo res tako prepričani, še toliko bolj škodljivo, če do tega sploh ne bo prišlo. Prav tako je težko verjeti, da bi mednarodne kroge prepričal že sam zapis (četudi v ustavo) nerealnega in neuresničljivega datuma uravnoteženja javnih financ. Dvom, da je največji opozicijski stranki sedanji predlog res tako pomemben, sproža tudi dejstvo, da njen prvak na usklajevanja predsednikov parlamentarnih strank (ki so bila prestavljena prav na njegovo zahtevo) sploh ni prišel.
Tokratno vztrajanje SDS na okopih nekateri razumejo predvsem kot Janšev načrt, da bi bil zapis o uravnoteženju javnih financ leta 2015 usoden za vlado, ki bo tedaj vodila državo. A se zdi takšno razmišljanje vendarle preveč luknjičasto – težko je namreč predvideti, kdo bo na oblasti čez dve leti, in bi torej usodnost takšnega besedila kaj lahko zadela tudi njene načrtovalce. Zato so bolj realne razlage o kratkoročnejših prestižnih političnih igrah. Da želi torej SDS predvsem dokazati, kako mora sedanja koalicija sprejeti to, za kar se je zavzemala njena vlada, oziroma kako nesposobna je sedanja vladajoča ekipa pri urejanju javnih financ. Pri čemer delovanje svoje vlade (ponovno) idealizira.