Ni presenetljivo, da trdnjave liberalne demokracije podprejo svoje dolgoletne zaveznike v vojaški hunti. Tradicija sodobnih liberalnih demokracij je, da podprejo vojaškega zmagovalca. Nekoliko zadrege povzroča dejstvo, da dediči francoske revolucije podpirajo vojaško represijo ljudske volje skupaj s srednjeveškimi absolutnimi monarhijami Savdske Arabije, Emiratov in Katarja. Angela Merkel, Barack Obama, Bibi Netanjahu in Abdulah bin Abdul Aziz so enako razumevajoči do vojske, ki mimogrede pobije tisoč civilistov in jih nekaj tisoč rani. Aziz vojski tudi obljublja nekaj milijard dolarjev pomoči, če delo opravi temeljito.
To za moderne vojske ni nič neobičajnega. Egiptovska vojska pa napoveduje izkoreninjenje političnega gibanja Muslimanske bratovščine, ki je po revoluciji večkrat zapored zmagalo na parlamentarnih in predsedniških volitvah.
V podobnih okoliščinah spodobne države vsaj pokličejo svoje veleposlanike domov na posvete. Ukinejo neposredno vojaško pomoč državi. Suspendirajo trgovinske sporazume. Prepovedo članom vojaške hunte in marionetne civilne vlade potovati. Zamrznejo premoženje. To naredijo za veliko manj kot ob frontalni vojaški ofenzivi proti parlamentu, ustavi in demokratično izvoljenemu predsedniku. Ofenziva ne obeta drugega kot razcvet terorizma. Egiptovska vojska pa je deležna ali prisrčne podpore ali pa zadržanega spodbujanja k zmernosti.
Zakaj?
Običajen argument, da je ubijanje muslimanov za Evropejce in Američane bolj sprejemljivo kot ubijanje kristjanov, ne zdrži. General Sisi je vsaj toliko musliman kot Mohamed Mursi, države Perzijskega zaliva pa so tudi muslimanske. Pripadniki egiptovske koptske krščanske manjšine so res podprli vojaški udar, vendar so ga podprli tudi pripadniki fundamentalističnih muslimanskih salafijev, ki izhajajo iz Savdske Arabije. Če bi šlo za verski spopad ali konfesionalno vojno, bi to bilo lahko razumeti. Muslimanski brati pa niso verska sekta, ampak politično gibanje. To ni srednjeveški spopad enega boga proti drugemu, ampak socialni konflikt, ki se izteka v državljansko vojno.
Muslimanske brate zdaj prikazujejo kot grde, umazane in zle. V zahodnih očeh popolnoma ustrezajo podobi nasršenih teroristov iz Iraka, Jemna, Gaze in drugih priljubljenih konfliktnih žarišč. Res so grdi in umazani in znajo biti tudi zli. Vendar ne zmagujejo na volitvah zaradi tega. Zmagujejo, ker so gibanje revežev. Tistih revežev, ki se še v sindikate ne morejo vpisati, ker niso nikjer zaposleni in se tudi nikjer ne bodo zaposlili. Vsaj polovica je nepismena in predstavljajo vsaj polovico prebivalstva. Odvisni so od socialnih mrež bratovščine, ki jih prehranjuje, zdravi v bolnišnicah, sprejema v ginekološke ambulante in jih nauči brati in pisati. To so ljudje, ki gospodarske, vojaške, politične in intelektualne elite razumejo zgolj kot institucije, ki jih izkoriščajo. Svojo zmago na volitvah zelo ozko razumejo kot revolucijo, ki bo vse stare elite odstranila z oblasti in vzpostavila nove družbene odnose.
Tega niti Evropa niti Amerika ne moreta podpreti. Vojaška represija protestnikov s strelnim orožjem, pobijanje zapornikov in ukinitev vseh demokratičnih institucij so bolj vabljivi kot oblast grdih revežev.
