Japonska je v nenavadnem položaju. Splošna domača potrošnja je upadala, ker so ljudje pričakovali, da bodo cene blaga jutri še nižje od včerajšnjih, izvoz pa je milo rečeno stagniral, ker mu ni šel v prid tečaj jena, ki je v primerjavi z dolarjem samo od lanskega aprila do letošnjega novembra zrasel še za šest odstotkov. Abe namerava to popraviti z zamahom roke, ki bo z leve ustavil padec cen blaga široke potrošnje, z desne pa zbil vrednost jenu in spodbudil izvozno gospodarstvo. Za nameček je obljubil potratno državo s tiskanjem svežega denarja, kar vse naj bi okrepilo japonsko gospodarstvo, ki je pred dvema letoma moralo priznati, da ga je sosednje kitajsko že preskočilo.
Abe je zgolj z zmago na volitvah in papirnatim programom čez noč postal nosilec nove filozofije v globalni ekonomiji, ki je še vedno razpeta med evr(op)skim varčevanjem za vsako ceno in angloameriškim prelaganjem računov na prihodnje generacije. Žal je ta dilema zlagana oziroma zgolj namišljena, ker živimo v utopiji, da je ekonomija res globalizirana, dejansko pa se na vsakem koraku, kjer se le (z)more, oklepa nacionalnih okvirjev. Japonska je dejansko v posebnem položaju, ker ima globalno odvisnost obrnjeno na glavo – malokomu zunaj Japonske je kaj dolžna, zato pa je od vseh tam zunaj močno odvisna. Njen javni dolg je namreč skoraj dvainpolkrat višji, kot je povprečen v Evropski uniji, in petkratnik slovenskega, pa ga praktično nihče ne omenja, zato pa vsakdo zastriže z ušesi, ko, denimo, Toyoti začne nagajati elektronsko dvigovanje stranskih oken v avtomobilih. Vzrok za to je, da je večina japonskega dolga samo v rokah Japoncev, ki so vestni lastniki državnih obveznic, njihovi proizvodi pa so tudi prek družb v drugih deželah svetovne blagovne znamke in življenjsko odvisni od globalnega trga.
Abejeva »nova« ekonomska filozofija torej skuša rešiti zgolj posebne japonske gospodarske težave in ne globalnih, pri čemer se zanaša, da bodo njegove monetarne in fiskalne ukrepe Japonci ne le stoično prenesli, ampak nanje tudi ustrezno reagirali. Torej da bodo z relativno razvrednotenimi plačami postali bolj potrošni, hkrati pa jih ne bo zaskrbelo razvrednotenje državnih obveznic, v katerih je večina njihovih prihrankov za varno starost.
Abe je pravzaprav samo še en padar v globalnem gospodarskem zdravilstvu. To temelji na praksi puščanja krvi in preizkušanja medikamentov, katerih trenutni učinki veljajo za olajšujoče, posledice pa so lahko katastrofalne. Umetno sprožena inflacija in razvrednotenje nacionalne valute res sprožata povpraševanje in s tem proizvodnjo dobrin, a to je tudi na Japonskem le en del enačbe, ki ne upošteva podražitve uvoza prepotrebnih energentov in razvrednotenja izvoza, brez katerega današnje Japonske sploh ne bi bilo. A volilcem tudi tam, kot povsod po svetu, druga možnost, mimo vračanja v (kapitalistično) preteklost, ni ponujena. Poiskati jo bodo morali sami, morda na protestih.
