Evropa je zadnjih sto let usodno povezana z Bosno. Tam se je začela prva svetovna vojna in tam so se zakotile travme druge vojne, ki so kulminirale v vsestranskem maščevalnem klanju po razpadu jugoslovanske države. Pred tednom dni so Bošnjaki dočakali sodbo nizozemskega sodišča, ki je priznalo, da jim je bila v Srebrenici storjena huda krivica. Evropa je evropske muslimane (tedaj ponovno) vrgla volkovom. Zdaj jim dolguje povračila za naslednjih sto let.
Tudi o tem je govoril veliki Evropejec Otto von Habsburg, ko sva sredi poletja leta 2006, pet let pred smrtjo, sedela v sprejemni sobi njegove vile ob Starnberškem jezeru. Govoril je o Evropi, »kjer v središču vsake prestolnice stoji katedrala«. A hkrati je z velikim žarom govoril o svojih mnogih obiskih Atatürkovega groba v Ankari. Ko je prvič prišel tja, Atatürkova glava ni bila obrnjena v smeri Meke. Vendar se je Turčija pozneje spreminjala. Ko je bil v mavzoleju zadnjič, so jo Turki obrnili proti jugovzhodu. »V prihodnjih dvesto letih bo prišlo do konfederacije mediteranskih držav,« je bil prepričan stari Habsburg. »EU, Turčija z Mašrekom in povezavami na Kavkaz ter Magreb so trije logični deli, ki bi jih bilo treba upoštevati. V testamentih kastiljske kraljice Izabele Katoliške je zapisana opomba, ki jo vsi poskušajo prezreti: Mediteran ni meja, temveč središče.«
Kdor bo danes ob Kurilniški ulici zacementiral temeljni kamen islamskega kulturnega centra, bo stopil globoko v zgodovino, daleč v prihodnost in naravnost in medias res. Ta hip se v Sredozemlju, zgolj sto petdeset kilometrov od ciprske meje Evropske unije, odloča usoda globalnega odnosa med krščanskim in islamskim »svetom«. Bolj kot na diplomatski parket se bo ta usoda ulegla v srca ljudi. Ljudje stvari ne pozabijo, kot jih čez noč pozablja in požira politika. Ljudje veliko povedo tudi svojim otrokom.
Slovenski muslimani bodo na otroke prenesli spomin na desetletja ignoriranja, v katerih je bila Ljubljana – poleg fanatično ksenofobičnih Aten – edina evropska prestolnica brez džamije. Spomnili jih bodo na tajni izbris tisočih muslimanov iz evidenc prebivalstva in na nadškofa Franca Rodeta, ki je po Ljubljani govoril, da džamija ni molilnica, ampak »politični center, ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo«. In pravili jim bodo o bizarnih zborovanjih civilnih iniciativ »za čisto pitno vodo«, kjer so kričali, da minaret in petje »Alahu Akbar« ne sodita v alpsko scenografijo. Medtem ko so nam gigantski zvoniki, ki po mestu zjutraj in zvečer – in še v nedeljo – ljudem razbijajo skozi okna, mili kot polka in valček.
Ljubljana morda doslej res ni bila najlepše mesto z najboljšim županom na svetu. Marsikaj jima je mogoče očitati. A džamije ne.
