Že zdaj je jasno, da se je naša država v ukrajinski krizi znašla med kladivom in nakovalom. Na eni strani je članica Unije, ki je izgubljeno identiteto lastne zunanje politike očitno našla v pomoči ZDA pri »omejevanju« Rusije. Na drugi strani sta tako največja država sveta kot Ukrajina pomembni gospodarski partnerici Slovenije. Morebitna priključitev k sankcijam proti Rusiji, za katere – logično – najbolj navijajo Američani, bi pomenila velik udarec za slovenska podjetja. In to tista, ki generirajo večino gospodarske rasti. Rešitev te zagate je vsaj na prvi pogled jasna: najti vmesno pot, ki ne bo ogrožala izvoza, motorja slovenskega gospodarstva, in hkrati v očeh Berlina, pravega gospodarja EU, ki je imel veliko vlogo pri kuhanju ukrajinske krize, ne bo vzbujala vtisa pretiranega soliranja.
A zdi se, da je Slovenija že pri zgodbi o Južnem toku na tem izpitu padla. Štiri leta po tem, ko je Slovenija začela resneje pripravljati projekt (pred tem je bilo treba v strahu pred takrat še konkurenčnimi plinskimi elektrarnami pod streho spraviti TEŠ 6), so se ga Rusi do Italije očitno že odločili raje pripeljati prek Avstrije. Če se bo to tudi dejansko zgodilo, bo to velik neuspeh slovenske državne energetike in politike. Ne le zaradi izpada potencialnih prihodkov iz tranzita plina. Rusija namreč Sloveniji še vedno dobavi slabo polovico količin tega energenta. Zdi se torej logično, da bi lahko umik iz Južnega toka Geoplinu močno zmanjšal manevrski prostor pri morebitnih poznejših pogovorih o znižanju cene.
Res je, da bi Južni tok prinesel številna tveganja, skoraj zagotovo tudi korupcijska. Tudi sicer o projektu v resnici še vedno ne vemo veliko: le peščica ljudi je videla natančnejši razrez investicije. Uradnih informacij je malo, veliko več je govoric. Toda vtis je, da je Južni tok »padel« na terenu, na katerem ne bi smel. Težko bo namreč »kupiti« razlago, da se je Slovenija svojemu delu plinovoda odrekla zaradi strogega spoštovanja evropske zakonodaje. Iste zakonodaje, ki je enak projekt pod Baltskim morjem dovolila Nemčiji, iz katere prihaja aktualni komisar za energijo Oettinger, sicer goreč nasprotnik Južnega toka, pri katerem si bodo velik delež pogače odrezali tudi Italijani in Francozi.
Zna se torej zgoditi, da bomo v igri velikih in malih interesov okrog Ukrajine v Sloveniji še enkrat znova izpadli kot »dobri Evropejci«. Gre za vlogo, ki jo že od pogajanj o priključitvi EU v resnici najraje igramo. Ne zahteva namreč kreativnosti in subtilnosti pri iskanju rešitev, ampak le poslušnost. Ponuja nam vnaprejšnji alibi, zakaj nekaj ni bilo mogoče, ki ga občasno zmoti le začudenje, kako je nekaterim drugim državam to vendarle uspelo. A slepiti se ne gre več. Če je kriza Unijo dokončno spremenila v bojišče interesov velikih, je čas, da začne tudi Slovenija svoje – tam, kjer je to mogoče – odločneje uveljavljati.
