Resnica je nekje vmes. Delodajalci, ki so nekoliko preveč naivno pričakovali, da bo vlada pod plaščem izrednih razmer prepričala sindikate, da je treba pravice zaposlenih sklestiti na minimum, so seveda poparjeni. Ob zanje tako motečem dodatku na delovno dobo in odmoru za malico, ki ostajata v zakonodaji, so morali pogoltniti še odpravnine zaposlenim za določen čas in omejitve za agencijske delavce. Daleč od zmagoslavja so tudi v sindikatih. Skrajšanje odpovednih rokov, znižanje odpravnin in nadomestil za brezposelnost vsekakor niso razlogi za slavje delavstva.
Spremembe zakona o delovnih razmerjih in zakona o urejanju trga dela so predvsem politični kompromis, ki pa po vsebinski plati ne prinaša kakšne pomembne reforme. Po mnenju stroke je namreč oba glavna cilja, zagotovitev prožne varnosti in zmanjšanje segmentacije trga dela, dovolj kakovostno urejala že sedanja zakonodaja. Problem, ki ga tudi nova delovna zakonodaja ne more rešiti, je v tem, da številni delodajalci ne upoštevajo določil in predpisov ter da država očitno ne zna izrabiti pravnih orodij, ki so ji na voljo.
Prav tako ne drži pogosto izrečena trditev, da naj bi fleksibilna zakonodaja povečevala konkurenčnost gospodarstva. Delovna zakonodaja v Avstriji ali Nemčiji, torej državah, po katerih bi se tako radi zgledovali, je v marsikaterem pogledu bolj rigidna od naše, predvsem pa ti dve državi pojma fleksibilna varnost ne dojemata le kot lažje odpuščanje. Celo Danska, izumiteljica pogosto napačno razumljenega pojma »flexycurity«, je med sedanjo krizo ugotovila, da je varnost v podjetjih cenejša od »varnosti« prek nadomestil za brezposelnost in socialnih podpor.
Čeprav prinaša nova zakonodaja določene pozitivne popravke, zlasti glede fleksibilnosti znotraj podjetij, pa je po drugi strani poleg zniževanja pravic delavcev dolgoročno najbolj nevarno uvajanje netipičnih oblik zaposlitve v delovno zakonodajo. Amandma SD, ki določa omejeno pravno varstvo »lažnim« samozaposlenim in »rednim« delavcem na avtorskih pogodbah, je bil verjetno vložen popolnoma dobronamerno, kljub temu pa ta edina res prava reformistična novost skriva številne pasti. V delovni zakonodaji je standard in pravilo pogodba o zaposlitvi, kar pomeni, da so do te pogodbe upravičeni vsi, ki so v delovnem razmerju. Pripuščanje drugih oblik zaposlitve v delovno zakonodajo bi torej lahko ocenili tudi kot pristajanje na kršitve zakonodaje in odpiranje vrat legalizaciji različnih bolj ali manj suženjskih oblik dela.
Upajmo, da politika v sklepnem dejanju sage o reformi trga dela ne bo začela iskati še kakšnih »rešitev«, s katerimi bi »popravljala« razmerja, dosežena v pogajanjih. Dodatno kupčkanje po načelu daj-dam ni nevarno le glede podpore zakonu, pač pa tudi dolgoročno – cilj reforme je bil namreč odpraviti, ne pa uvesti nove anomalije na trgu dela.
