Čeprav si finančno ministrstvo obeta, da bo država z dvigom DDV na 22 oziroma 9,5 odstotka na leto pobrala za okoli 250 milijonov evrov dodatnih davkov, pa je njen izračun po mnenju ekonomistov in gospodarstvenikov preveč optimističen. Poleg tega, da se pri učinkih sklicuje na več let stare statistične podatke Sursa, je vlada bržčas podcenila tudi psihološki moment prebivalstva, očitno pa tudi izkušnje drugih držav, ki so zvišale DDV – med drugim Hrvaške, ki je pobrala le za petino predvidenega izkupička.
Prav tako je vlada zanemarila vpliv na gospodarstvo. Čeprav je premierka kot enega ključnih razlogov za dvig DDV navedla, da so se za dvig DDV odločili zato, ker naj bi imel najmanj negativne posledice za gospodarstvo, pa so ocene gospodarstvenikov povsem drugačne – po njihovih opozorilih najhujše grozi trgovini pa živilski, tekstilni, usnjarski in drugim industrijam, ki že tako dihajo na škrge, prav tako pa so vprašljiva delovna mesta.
Dvig DDV bo boleč tudi za vse bolj obubožana gospodinjstva, katerih razpoložljivi dohodek je bil lani realno za kar šest odstotkov nižji kot leta 2008. Medtem ko premožni podražitev ne bodo občutili, pa bodo dražji hrana, obleka in obutev, prevoz, stanovanja, elektrika, telefon, zavarovanja, komunalne storitve.... Hud udarec za vse širši krog ljudi, ki živijo v revščini ali na njenem robu. Zvišanje DDV bo še dodatno prizadelo tudi bolnike, saj naj bi ukrep v vse bolj propadajoče zdravstvo navrtal dodatno 15-milijonsko luknjo.
Ker je vlada v pogajanjih s sindikati javnega sektorja popustila, bo morala do konca leta še vedno nekje najti okoli sto milijonov evrov. Težko je verjeti, da jih bo našla zgolj pri pokojninah in socialnih transferjih, zato je vse bolj verjetno, da nas bo za novo leto obdarila še s kriznim davkom na plače in druge prejemke. Torej spet z ukrepom, ki bo dodatno zmanjšal potrošnjo.
Krizni davek, ki naj bi na leto prinesel okoli 300 milijonov evrov, je vlada želela uvesti že zdaj, še pred zvišanjem DDV, ki bi ga morali zaradi previsokega primanjkljaja tako in tako uvesti najkasneje s prihodnjim letom. A se je menda zapletlo pri tehnikalijah – iz podobnega razloga torej, zaradi katerega še vedno nimamo že zdavnaj načrtovanega davka na nepremičnine.
Nepošteno bi bilo reči, da imamo butasto vlado. Ta je med kladivom in nakovalom Bruslja, ki zahteva takojšnje izpolnjevanje zadanih makroekonomskih obvez, ter mednarodnimi bonitetnimi hišami, ki onemogočajo dostop do svežega denarja in skupaj s plenilskimi špekulanti prežijo na bližajočo se razprodajo države.
Za tak položaj smo slej ko prej krivi sami, bolje rečeno vlade, ki so vodile državo od začetka gospodarske krize, ki traja že šesto leto. Če ne bi Pahorjeva vlada odlašala z ukrepanjem in naivno upala, da se bo kriza kmalu končala, bi zagotovo imeli vsaj nekoliko bolj zdrave banke, bolj uravnotežene javne finance in najverjetneje tudi gospodarsko rast. Tako vsaj kažejo primeri držav, ki krize niso podcenjevale, ampak so se reform, četudi bolečih, lotile takoj. In ne šele štiri leta kasneje, pa takrat z vso silo, kot je storila Janševa vlada.
Zakaj je do vsega tega prišlo in ali obstajajo alternative sedanjemu globalnemu neoliberalnemu modelu, pa je vprašanje za drugo priložnost.
