Osebna izkušnja z agonijo bližnjih lahko iz človeka hitro izžene čistuna. Velik del zdravnikov, ki so ob sumu evtanazije bolnika v UKC Ljubljana do kolega sočutni, tudi zaradi spremljanja umiranja svojcev nanjo gleda bistveno mehkeje od uradnih stanovskih stališč. Če so bili na začetku kariere včasih preveč zavzeti in so s tem bolniku podaljšali muke, v zrelih letih zdravljenja ne nadaljujejo več za vsako ceno. Zdravniki nam pripovedujejo tudi o starejših, ki hudo trpijo in polzijo v nezavedanje, medicina pa jih lahko pri življenju ohranja še leta. Tudi pripovedi o tihih dogovorih s svojci za odmerke protibolečinskih sredstev, ki bodo pospešili smrt, niso redke. A ob izkušnjah, ki segajo čez meje zakona, se nihče od vpletenih ne upa izpostaviti. Za prvi javni primer so, kot kaže, poskrbela tudi medsebojna trenja med zaposlenimi v največji slovenski bolnišnici, kjer ob najhuje bolnih vsak dan sprejemajo težke odločitve.
Ali je ljubljanski zdravnik res ravnal nezakonito, nestrokovno in neetično, za zdaj ugotavljajo v bolnišnici in na policiji, o morebitnem odvzemu licence pa bo odločala zdravniška zbornica. Predpisi, na katere se naslanjajo, so v Sloveniji zelo strogi. Evtanazijo kazenski zakonik izenačuje z umorom iz nizkotnih nagibov, kodeks medicinske deontologije pa jo vidi kot »lažni humanizem«. Pri trdem pristopu vztrajajo tudi v Komisiji RS za medicinsko etiko, ki opozarja, da je s paliativnimi ukrepi, ki lajšajo bolečino in druge težave, na smrt bolnim vedno mogoče pomagati. Sklicuje se tudi na primere zlorab v državah, kjer evtanazijo dopuščajo. A etične avtoritete hkrati spregledajo, da tudi sedanja kriminalizacija odpira možnosti za zlorabe. Ko sta evtanazija in pomoč pri samomoru absolutno prepovedani, ju urejajo ustni dogovori, nadzora ni, kasnejše ugotavljanje okoliščin pa je – kot potrjuje tudi dogajanje v UKC Ljubljana – zaradi pakta molka težko.
Dvolično se v Sloveniji odzivamo tudi na daljšanje življenjske dobe. Preoblikovanje premajhnih oddelkov v negovalne bolnišnice so na lokalni ravni zavračali kot odpiranje hiralnic, zavarovanja za dolgotrajno oskrbo po letih premlevanj še kar ni, za geriatrične oddelke ni denarja, zdravljenje za vsako ceno pa ima prednost pred bolj človečno paliativno oskrbo. In četudi bi vse v zdravstvu zgledno delovalo, je treba odnos do evtanazije, ki v stari grščini pomeni »dobro smrt«, pretehtati z bolj temeljne plati. Nekateri med nami in njihovi svojci tudi v bolečem odhajanju najdejo smisel, drugi pa si dobro smrt predstavljajo kot avtonomno odločitev, kdaj in kako oditi. Dozorevanje družbe se kaže v spoštovanju različnosti pa tudi v življenjskem odnosu do smrti.
