Da bo njihova teža v letošnjem letu še večja, je poskrbela kar država sama, ki je s trikrat zvišanim prispevkom za subvencije v obnovljive vire energije prevalila 120-milijonsko breme na vse plačnike elektrike. Lepa popotnica v novo leto bo povprečno gospodinjstvo stala dodatnih 35 evrov, premnoga podjetja pa precej več kot 100.000 evrov. V čakalnici je za nameček še 50-odstotno zvišanje trošarin na električno energijo, ki so v industriji že zdaj trikrat višje kot denimo v Avstriji, kar lepo oriše konkurenčni položaj slovenskih podjetij. Gospodarstvo postaja zato še za stopnjo manj privlačno za tuja vlaganja, katerih pritok je že pred časom praktično usahnil. Papirna industrija, morda najbolj zastopana panoga s strani tujih vlagateljev, pa bo ob uresničitvi črnega scenarija morala letos poravnati dobre tri milijone evrov višje račune za elektriko. Ali bo zaradi tega Sloveniji obrnil hrbet še kateri izmed tujih vlagateljev, je sicer težko reči, prav gotovo pa se bo podražil papir. Tudi ta, ki ga trenutno držite v rokah. Bo vladi s podražitvijo elektrike tako končno uspelo, kar je želela doseči s spodletelim selektivnim dvigom DDV? Stroški papirja in tiska predstavljajo namreč več kot tretjino končne cene časopisa.
Slednji bi tako verjetno izginil iz marsikatere dnevne sobe, zlasti tiste v neogrevanem stanovanju, kjer se družina zaradi previsokega stroška ogrevanja stiska okrog osamelega kaloriferja. Takšne zgodbe so večkrat posledica dragih energentov, pogosto pa tudi zapoznelega uvajanja novega sistema razdeljevanja stroškov za ogrevanje večstanovanjskih stavb. V več kot tretjini gospodinjstev so se namreč z novim sistemom spoznali le ob obvezni vgradnji delilnikov, ki so pomenili zgolj nove stroške, ne pa tudi njihove pravične razdelitve. Mesečni računi mnogih so tako kljub novemu sistemu drastično narasli, pri čemer pride v misli družina iz Tržiča, ki je bila samo za ogrevanje 68 kvadratnih metrov velikega stanovanja v oktobru in novembru primorana plačati skoraj 600 evrov.
Ob povprečni neto plači, ki se v Sloveniji giblje okoli tisočaka, je to prekleto visok strošek. Kot to velja vse bolj tudi za bencin. Cena najbolj priljubljenega bencina pri nas se je ob izdatni pomoči vlade, ki ob vsaki priložnosti zviša trošarine, v zadnjih štirih letih zvišala za skoraj dve tretjini. Za 50-litrski rezervoar bencina je bilo januarja 2009 treba odriniti dobrih 45 evrov, danes pa kar 30 evrov več, medtem ko so plače v enakem obdobju zrasle za manj kot desetino. Ob teh podatkih je težko zanikati, da postaja nekaj tako osnovnega, kot je vožnja z avtomobilom, luksuz. A kaj sledi? Bosta tudi zdravstvo ali celo šolstvo postala luksuz?
Je ob takšnih dražitvah res daleč trenutek, ko bodo bencinski servisi razširili ponudbo še na drag nakit in ure zvenečih znamk? Bodo bencinski servisi postali zbirališče elit in njihovih potomcev, ki bodo na blagajni dejali »petka pa rolex«, preden se bodo odpeljali na faks? Še dobro, da si je nekdo izmislil kolo, na katerem bodo nižji sloji ohranjali kondicijsko pripravljenost, ob pokašljevanju na vsakdanjih poteh pa razmišljali o kakšnih bolj preprostih stvareh, kot sta politika ali prihodnost naše države.