Bili so časi, ko je bil Balkan eden od centrov sveta, ves svet pa je Slovenijo silil, naj bo vodilna sila pri njegovem vključevanju v Evropo. To so bili časi, ko je sinhroniziranje z evropskimi vrednotami pomenilo pacifikacijo, posredovanje med endemičnimi konflikti in raziskovanje dovzetnosti ozemlja za izsiljevanje z ekonomijo. Jezik, ki se ga je takrat uporabljalo, je bil zelo podoben jeziku, ki ga danes uporabljajo za Sirijo in v trenutkih stiske tudi za Egipt. Dober odmerek paternalizma, ki za seboj kaže realistične ekonomske ambicije. Slovenijo so takrat silili, naj deluje kot prevajalec in prenaša sporočila nazaj v Evropo.
Prevajalec je tja do konca devetdesetih let imel strašno moč institucije, ki pozna dva svetova hkrati. Slovenija je vztrajala, da jezika ne razume in da sama potrebuje prevajalca, ker pripada čisto drugim geografijam. Vse moči je zastavila, da sebi in drugim razloži, kako je od nekdaj evropska država, ki z Balkanom nima nič. Največji zunanjepolitični dosežek države je bil preimenovanje geografije, v katero je bila pripravljena biti vključena kot razvita evropska država. Balkan je postal jugovzhodna Evropa. Takrat se je to pač zdelo pomembno.
Iz tega pojma je bila izključena Grčija, ki je bila geografsko zahodnoevropska država, dokler je po finančnem polomu niso razglasili za državo evropskega juga. Vendar tudi ob preimenovanjih Slovenija ni postala osrednji igralec, ampak se je uspešno razvijala v marginalnega opazovalca, ki uživa v svojem ekskluzivnem položaju edine jugovzhodnoevropske države, ki je hkrati članica Evropske unije. Le da iz tega ni potem nič naredila niti v času, ko je to res bila ekskluzivna pozicija.
Evropa je bila najbolj fantastična ekonomska in politična združba na svetu, Balkan pa območje, ki se je vanjo želelo vključiti in je potrebovalo posrednika. Zvenelo je kot zlata jama. Zdaj ni več.
Prišlo je do dveh zanimivih vzporednih procesov. Evropa je izgubila kar nekaj blišča in postopoma leze na rob razvitega sveta. Balkana zunaj Evrope pa je z vstopom Slovenije in Hrvaške v EU skoraj pol manj in se preoblikuje v novo tvorbo, kjer so družbe Turčije, Bolgarije, Srbije, Bosne in Grčije sogovornice v procesih, ki s preokupacijami evropskih političnih vodstev nimajo več posebne zveze. V Sofiji je policija v sredo ponoči razgnala protestnike, ki so kot talce zajeli levo vlado in parlament. Metode so iste kot metode turške policije pri razganjanju protestnikov proti desni vladi v Istanbulu in taktika grške policije v Atenah proti ljudem, ki protestirajo proti politiki hkrati leve in desne vlade. Protestniki v Sofiji si izmenjujejo izkušnje z demonstranti iz Sarajeva in Beograda. Balkanske družbe so integrirane v sodobne evropske politične tokove, formalna vključitev je ples na ruševinah, ki zabava samo politične elite. Francoski predsednik na Brdu lahko misli, da se Evropa nekaj časa ne bo širila. Ampak o tem ne odločata več ne Francija ne Slovenija in niti katera druga birokracija ne.
Mednarodni državniški spektakli so videti sijajni, vendar se je že naslednji dan težko spomniti, kdo je bil na njih navzoč in kdo ne. A se ne bi spomnili česa novega?
